Operaterji kabelske, internetne in satelitske televizije so na potrošnike že prevalili stroške, nastale zaradi posebnih zahtev komercialnega ponudnika TV programov. Podražitev pa še ni konec, saj je trg nekonkurenčen, regulatorji pa ne delujejo. Zakaj imamo ohromljen in nekonkurenčen trg, zaradi česar za televizijo in internet plačujemo več kot drugod po Evropi?
Gledanje televizije, brskanje po spletu in uporaba drugih širokopasovnih storitev prek operaterjev vas od prvega marca stanejo več. Glede na napovedano višanje cen nekaterih dobaviteljev televizijskih programov pa nas bodo paketi, tudi osnovni in posamične storitve, pri operaterjih posledično v prihodnjem letu stali še več. Podražitvam se nikakor ne boste izognili.
“Trg ni konkurenčen in posledično regulatorji ne delujejo. Razlogi, zakaj danes plačujemo za dostop do televizije in interneta preveč in krepko več kot v večini drugih držav EU, se skrivajo v zastareli zakonodaji in ohromljeni regulaciji.” – Dušan Caf, direktor Inštituta Digitas
Konkurence ni, operaterji so neučinkoviti, vpliv dobaviteljev programov na njih pa očitno premočan. Tako operaterji nastale stroške preprosto prevalijo na potrošnike, čeprav tega ne bi smeli: “Potrošniki plačujemo visoke cene, ki so med najvišjimi v Evropski uniji. Zaradi paketnih ponudb, ki so v Sloveniji izjema, ne moremo izbrati poceni samostojnega interneta.”
Paketi so postali že precej dragi. Trojčki stanejo od 35, 40 evrov naprej, samo za televizijo pa boste plačali od 20 evrov naprej.
Pri Zvezi potrošnikov Slovenije so opazili tudi zelo veliko razliko med hitrosti interneta, ki so na voljo v trojčkih in četvorčkih, in hitrostjo, ki jo dejansko dobite pri nakupu posamičnega dostopa do interneta. Potrošniki plačujemo izrazito predrag samostojni internet tudi zaradi slabe regulacije trga v preteklosti. Je pa po raziskavah EK in neodvisnih analiz med najdražjimi v Evropi, v povprečju pa tudi počasnejši.
“Znašli smo se v primežu operaterjev, ki nam ponujajo ogromno programov, ki jih ne gledamo, plačujemo pa jih. Tudi tiste, ki jih operaterji dobijo brezplačno. “Operater bi moral potrošniku omogočiti dostop do čim več vsebin za čim manjši denar. Te vsebine bi moral potrošnik izbirati sam, operater pa bi mu jih moral dostaviti za neko razumno ceno, dobrih pet evrov.” – Boštjan Okorn iz Zveze potrošnikov Slovenije
Za najnovejše podražitve paketov tako vsi s prstom kažejo na največjega komercialnega medijskega mogotca Pro Plus, ki se je odločil, da bo svoje programe gledalcem ponudil samo v omrežjih operaterjev in prek videa na zahtevo, prek antene pa POP TV in Kanala A ni več. Operaterje so stisnili v kot, ti pa so ta strošek prevalili na potrošnike. Tudi regulator Akos je operaterje pozval, naj tega ne počnejo, preprečiti pa tega ne morejo. Posledično so paketi dražji, kriva pa je tudi neustrezna zakonodaja: “Če bi bil zakon primerno napisan, bi država spodbujala izdajatelje programov, naj oddajajo programe na sistemu prizemne televizije, hkrati pa bi jih spodbujala, da se lahko odločijo za komercialne dogovore s kabelskimi operaterji in IP-televizijami.”
Na sestanku na Ministrstvu za kulturo se glede spremembe slovitega 112. člena prejšnji torek niso dogovorili ničesar: “Če bi imeli neko alternativo v obliki prizemne televizije, bi rekel ljudem: preklopite tja in pustite operaterje pri miru.”
Pozivi Vladi, Akosu in Ministrstvu za kulturo, naj zagotovijo širokopasovni dostop do interneta kot univerzalno storitev – povsod po Sloveniji bi tako imeli zagotovljen dostop do interneta s hitrostjo 30 megabitov na sekundo –, so vse bolj glasni. Tako bi bili potrošniki tudi na neki način zaščiteni pred zdajšnjo prakso operaterjev, ki v paketih vsem za isto ceno ponujajo internet ne glede na to, kakšna hitrost je tehnično sploh možna pri posameznem uporabniku: “Pomembno je, kakšno optično povezavo ima posameznik. Tisti, ki imajo slabšo, imajo počasnejši internet, plačujejo pa isto ceno kot tisti, ki imajo boljšo.
Dostop do interneta in programskih vsebin je javni interes, naša zakonodaja na tem področju pa je v nekaterih delih predpotopna, lahko bi rekli analogna in regulatorjem ne omogoča učinkovite regulacije trga. Le tako bi posledično vsi v Sloveniji imeli enake pravice dostopa do širokopasovnih storitev, pravico do pluralnosti medijev, kakovostnih programskih vsebin in, kot pravi Dušan Caf, nepristranske in celovite obveščenosti.
