"Presenetil me je podatek, da je revščina razširjena tudi med otroki zaposlenih, enostarševskih družin in brezposelnih državljanov. V državi, kot je Slovenija, bi pričakoval, da je revščina prisotna morda le med romskimi in migrantskimi otroki. To so veliki problemi in če jih ne boste reševali sedaj, boste kasneje to obžalovali," je po štiridnevnem obisku pri nas med drugim povedal komisar Sveta Evrope za človekove pravice Nils Muižnieks. Kakšne vtise je dobil o reševanju te problematike tudi v pogovorih s številnimi nevladnimi organizacijami, med njimi tudi predstavniki Botrstva, kakšno je njegovo stališče do posledic varčevalnih ukrepov in pomenu reševanja revščine otrok v Evropi.
Seveda je revščina v bogatih državah politična odločitev; če ne boste ukrepali zdaj, boste pozneje plačali veliko več
“Presenetil me je podatek, da je revščina razširjena tudi med otroki zaposlenih, enostarševskih družin in brezposelnih državljanov, v državi, kot je Slovenija, bi pričakoval, da je revščina prisotna le med romskimi in migrantskimi otroki. To so veliki problemi, in če jih ne boste reševali zdaj, boste pozneje to obžalovali,” je po štiridnevnem obisku pri nas med drugim povedal komisar Sveta Evrope za človekove pravice Nils Muižnieks. Na svojem prvem uradnem obisku v Sloveniji se je prejšnji teden sestal tudi s predstavniki Botrstva in drugih nevladnih organizacij. Med štiridnevnim obiskom se je tudi na svoje oči prepričal o razmerah, v katerih živijo romske družine.
Neukrepanje se bo vrnilo kot bumerang
Vse to mu je odprlo nekoliko drugačen pogled na revščino pri nas, kot jo je pričakoval od na zunaj tako urejene države, je bil iskren komisar Sveta Evrope za človekove pravice: “Slovenija namreč ne daje takega vtisa. Slišal sem za velike napore, ki jih v izboljšanje stanja vlagajo nevladne organizacije in oblasti z zagotavljanjem hrane za otroke, z zagotavljanjem oblačil, šolskih potrebščin, prevoza, da lahko hodijo v šolo, a očitno je, da nekateri otroci te pomoči ne dobijo ali pa bi je potrebovali še več. To so veliki problemi, in če jih ne boste reševali zdaj, boste pozneje to obžalovali. Vrnilo se vam bo kot bumerang, ko ti otroci ne bodo uspešni ne pri pridobivanju izobrazbe, ne na trgu dela, ko bodo imeli zdravstvene težave … Zato je res pomembno preprečiti, da se ta problem širi. Vesel sem bil, ko sem izvedel, da se to počne, a hkrati žalosten, da ta problem sploh obstaja.
Sredstva raje za pomoč ljudem kot za nakup vodnih topov in paralizatorjev
Pa je imel v številnih pogovorih občutek, da oblasti razumejo tudi dolgoročne posledice odločitev, ki jih sprejemamo zdaj, in tudi ta njegova opozorila?
“Pravzaprav me je presenetila ministrica za socialne zadeve, ki je očitno zelo dobra poznavalka tako sistema socialnih transferjev, medgeneracijskih problemov in tveganja medgeneracijske revščine. A to so problemi, ki jih morajo reševati vlada, lokalne skupnosti in nevladne organizacije skupaj. Zdi se, da je ta povezanost kdaj šibka, seveda pa tudi ni dovolj sredstev in želim si, da bi bilo več denarja, namenjenega delovanju socialnih delavcev kot pa nakupu paralizatorjev in vodnih topov.”
Za pravice otrok tudi na evropski ravnini storimo dovolj
In kako pomembna prioriteta je revščina otrok za njegovo organizacijo, Svet Evrope, koliko napora, prizadevanj in navsezadnje pobud so naslovili za reševanje tega problema, morda tudi na EU?
“Na splošno glede pravic otrok ne storimo dovolj. Imamo sicer oddelek za pravice otrok, a, žal, nimamo mehanizma za nadzor, s katerim bi lahko dobili širši vpogled, se jim pa osebno velikokrat posvetim, ker so zame zelo pomembne. Evropska unija? Njihove zakonske kompetence o reševanju problemov otrok so razmeroma omejene, bolj so proceduralne narave. Nekaj dela so storili prek Agencije Evropske unije za temeljne pravice, a sam se po večini zanesem predvsem na Unicef, o katerem menim, da opravlja fantastično delo po vsej Evropi, in na nevladne organizacije, ki so najbližje uporabnikom in nam lahko dajejo resnično podobo tega, kaj se dogaja … Kar je nujno treba storiti povsod, je zagotovo zbiranje podatkov, da bomo resnično razumeli, kdo je najbolj prizadet. Denimo glede brezdomstva: veliko smo govorili o tem, koliko je takih družin, kje so, zakaj so ostale brez doma, kakšna pomoč je zanje dosegljiva. Premalo podatkov imam, da bi vam povedal, kako gre Sloveniji na tem področju.”
Poudaril je, da sicer še nima vseh uradnih podatkov, a da se mu prednost Slovenije pred nekaterimi drugimi državami zdi ta, da nima večjih težav z nezakonitim delom otrok, tako kot so jih imeli drugod, denimo na Portugalskem.
Kako naj mladi ob taki brezposelnosti še verjamejo v skupno prihodnost?
So pa varčevalni ukrepi in druge slabe odločitve povsod po Evropi kot enega od največjih in najbolj dolgoročnih problemov naplavile brezposelnost mladih.
Brezposelnost mladih je najbolj običajna patološka posledica držav, ki so doživele krizo. Tega me je strah, ker ko pomislim na mlade, tudi številne, ki so se leta dolgo izobraževali, zdaj pa si ne morejo ustvariti samostojnega življenja, se sprašujem, zakaj naj bi zaupali svojim vladam, zakaj naj bi torej verjeli v Evropo, njene povezave, sodelovanje? Zelo me skrbi, kakšne dolgotrajne posledice bo to prineslo temu skupnemu evropskemu projektu? Zato menim, da je brezposelnost mladih zelo resno tveganje, ki ga moramo bistveno resneje obravnavati, kot smo ga doslej.
Seveda je revščina v bogatih državah politična odločitev!
Se komisar po vsem, kar ve, strinja s stališči, ki smo jih večkrat poudarili tudi v naših oddajah, da je revščina pri nas, v tako razvitem delu sveta, kot je Evropa, v resnici politična odločitev?
“Seveda, smo med najbogatejšimi družbami na planetu! In če ne znamo svojega socialnega sistema urediti tako, da ne bo nihče lačen in da bo imel vsaj osnovne pogoje za življenje, potem je z nami res nekaj hudo narobe! Potem smo nefunkcionalni in imamo povsem zgrešene prioritete. Imamo celo bogate države, v katerih se revščina skokovito povečuje! A to se da preprečiti in to bi morali preprečevati!”
Komisar je zato po vsem, kar je v štirih dneh videl in slišal, še pred objavo uradnega poročila, že lahko sporočil vladi: “Zbirajte podatke, sodelujte z nevladniki, več vlagajte v otroke. Če veste, da revščina obstaja, jo rešujte zdaj, saj boste pozneje plačali dvojno!
