Lektorica v Moskvi pravi, da nekateri študenti slovenščino izberejo, ker gre za manj znan jezik, med njenimi slušatelji pa so se lani nekateri premislili in namesto češčine izbrali slovenščino, saj so slišali veliko lepega o Sloveniji. Načeloma študenti Slovenijo spoznajo kasneje, po prvem letniku, saj med Rusi ni tako znana kot Češka ali pa Srbija.
Ko se Rusi vozijo proti Obali in opazijo napis Črni Kal, se nasmehnejo, saj to v prevodu pomeni črno blato
Magda Lojk je lektorica za slovenščino v Moskvi. Kot pravi, ima srečo, da živi blizu fakultete in se ji ni treba voziti s prenatrpano podzemno železnico. “Nekaterim mojim študentom se ura in štirideset minut vožnje s podzemno zdi nekaj običajnega.”
Pri urah se pogosto smejijo ob besedah, ki zvenijo enako ali podobno, pomen pa je popolnoma drugačen. Najbolj klasična je slovenska beseda ponos, kar v ruščini pomeni driska. Z leti, pravi, je presenečenj ob takšnih primerih vse manj.
Zadnja leta zanimanje študentov za slovenščino v Rusiji sicer upada. Nekateri njeni zdajšnji študenti pa so se lani premislili in namesto češčine izbrali slovenščino, ker so slišali toliko lepega o Sloveniji. “Načeloma študenti Slovenijo spoznajo šele po prvem letniku, saj tu ni tako znana kot Češka ali pa Srbija.”
Ob slovenskem kulturnem prazniku se s študenti pogovarja o Prešernu. “Ga imajo kar radi, jim je zanimivo, predvsem, ker je to, kot mu sami radi rečejo, slovenski Puškin. Eden od študentov se je celo na pamet naučil Vrbo, ne da bi mu to naročila.”
