Nasilje v tradicionalnih in novih medijih je vseprisotno. O tem, da vzbuja pozornost, ni dvoma. A kakšni so v resnici naši odzivi na travmatične dogodke, ki jih vidimo na zaslonu? Kako je potreba po ogledu nasilnega dejanja povezana s človeško zmožnostjo predvidevanja prihodnosti? Zakaj sploh gledamo nasilne in krvave filme? Se s prihodom spletnih družabnih omrežij res postavljajo nova pravila igre in kako spletna anonimnost spreminja vzorce našega vedenja?

Med iskanjem vzrokov za privlačnost nasilja na zaslonu gre Frekvenca X med krdelo levov, v gladiatorsko areno, hollywoodske studie z začetka 20. stoletja in na družabna omrežja danes vseobsegajočega svetovnega spleta.

Gosti:
Aleksander Zadel, psiholog
Dr. Rajko Muršič, antropolog, Filozofska fakulteta UL
Dr. Peter Stanković, kulturolog, Fakulteta za družbene vede UL

Med iskanjem vzrokov za privlačnost nasilja na zaslonu smo šli v gladiatorsko areno, hollywoodske studie z začetka 20. stoletja in na družabna omrežja

Nasilje v tradicionalnih in novih medijih je vseprisotno. V zadnjih dneh so informativne oddaje in družabna omrežja preplavili posnetki množičnih pretepov, sovražnega govora in celo terorističnega napada v Charlotesvillu v ZDA, kjer so se zbrali severnoameriški neonacisti, rasisti in njihovi nasprotniki.

Tudi nasilje v Charlotesvillu je bilo mogoče v živo spremljati na omrežjih.

V čem je “privlačnost” nasilja na zaslonih?  A kakšni so v resnici naši odzivi na travmatične dogodke, ki jih vidimo na ekranu? Kako je potreba po ogledu nasilnega dejanja povezana s človeško zmožnostjo predvidevanja prihodnosti? Zakaj sploh gledamo nasilne in krvave filme? Se je s prihodom spletnih družabnih omrežij res postavljajo nova pravila igre in kako spletna anonimnost spreminja vzorce našega obnašanja?

Med iskanjem vzrokov za privlačnost nasilja na zaslonu gre Frekvenca X med krdelo levov, v gladiatorsko areno, hollywoodske studie z začetka 20. stoletja in na družabna omrežja danes vseobsegajočega svetovnega spleta.

Gosti:

Ob nedavnem nasilnem videu, ki je zaokrožil po Facebooku, se je na družabnih omrežjih in v množičnih medijih zvrstila paleta mnenj, ki so postavljala vprašanja, na katera ni enopomenskih odgovorov. Spremenjene družbene okoliščine, ki so jih prinesle nove tehnološke zmožnosti, zahtevajo tudi razpravo o družbeno sprejemljivih vzorcih vedenja in odzivih na travmatične dogodke.

Aleksander Zadel: “Le ljudje znamo predvidevati. Ko se pojavijo situacije, ki bi nas utegnile ogroziti v prihodnosti, nas zanima.”

Spreminjajoči se prikazi nasilja v filmih

Začetek 20. stoletja, prvi koraki filma so nekakšno stopanje v neznano. Nova oblika umetnosti je bila še neuravnavana, šlo je za nov medij, ki je šele iskal svoje mesto v družbi. “Producenti so hitro ugotovili, da se dobro prodajata nasilje in seks.” Kmalu, že v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, so se pojavile tudi interesne skupine za moralo, ki so dosegle, da so hollywoodski studii ustanovili nekakšno telo za samocenzuro. Pritiski so bili preveliki in studii so sprejeli, da ne bodo distribuirali filmov, ki jih urad prej ne bi potrdil. To je pomenilo veliko spremembo in tako stanje se je ohranilo do šestdesetih let.

Vsaj delno so bile spremembe posledica družbenih gibanj v šestdesetih, seksualne revolucije in želje po prikazovanju družbe, kakršna je, vključno z nasiljem.

Peter Stanković: “Glede spolnosti je Hollywood zelo konzervativen, ker delajo filme za ves svet. Nasilje pa, kot kaže, ni problem.”

Spletna arena

Preobilje in kakofonija medijskih vsebin na družabnih omrežjih povzročata zmedo pri uporabnikih. Tudi zaradi tega videi, kot je tisti z začetka prejšnjega tedna, zbudijo toliko pozornosti. “Gre za patološko izražanje naše potrebe po pristnosti.

Rajko Muršič: “Nasilje na zaslonih samo po sebi ni problem. Problem je družbeni kontekst, v katerem se soočamo z njim.”

Zaradi precedenčnosti tega primera se je kot stranski učinek pojavil še kup vprašanj, s katerimi se ukvarja družba. Drugi odzivi, torej všečkanje in deljenje objave, pa zgodovinsko niso primerljivi. Všečkanje in deljenje posnetka delno izhajata že iz tega, da je to sploh mogoče.

Aleksander Zadel: “V okviru spletne anonimnosti radi dražimo drug drugega. Všečkanje takega posnetka je želja po zgroženih odzivih.”

Pomemben dejavnik je tudi anonimnost.

Jan Grilc