Komentar Uroša Volka pred polfinalnim dvobojem s Francijo
Zdaj ko ima Slovenija najboljšo kuharsko mojstrico na svetu, je čas, da kakšno Francozom zakuha tudi na rokometnem igrišču. Tudi tu bo treba tako kot v kuhinji uporabiti vse razkošno tehnično in taktično znanje, telesno pripravljenost, povrhu vsega pa dodati kanček nečesa, česar v danem trenutku tekmec ne bo znal razvozlati in bo porabil več časa za ugotovitev, katera sestavina daje tisti poseben okus. Francija postaja tudi rokometna, ne samo gastronomska destinacija.
Paris Saint-Germain je z naskokom najbogatejši klub na stari celini, francoska liga pa vsako leto močnejša. Slovenski rokometaši so bili tu vedno cenjeni prav zaradi tehničnega znanja, tudi od njih so precej boljši atleti Francozi črpali svoje znanje. Trenerji iz nekdanje Jugoslavije so postavljali temelje francoski šoli. V igri Francije je bilo vedno nekaj jugoslovanskega, balkanskega šarma, tudi zdaj, ko so mišice povsem v središču pozornosti. Ob pogledu na medalje z velikih tekmovanj, samo v tem tisočletju so bili devetkrat zlati na evropskih, svetovnih in olimpijskih turnirjih skupaj, se zdi, da Francije nihče ne more premagati. A to niso vesoljci, pravijo nekateri slovenski fantje, tudi oni so krvavi pod kožo, tudi njim se bo morda roka zatresla, ko bodo nosili edino pričakovanje domače javnosti.
Ni ga lepšega občutka, ko dvorana obmolkne, je še dodal samozavestni slovenski selektor, ki računa tudi na igro številk. V tem mesecu bo to tretja medsebojna tekma, v tretje pa gre menda rado. Francijo je doslej Slovenija na velikih tekmovanjih premagala le v Ljubljani na EP, dvakrat pa bila povsem blizu uspehu in še odmevnejšemu dosežku ob remijih. Sploh v Tuniziji leta 2005 bi zmaga prinesla polfinale svetovnega prvenstva, tokrat prinaša največ doslej.
Ena sama zmaga v naslednjih dneh že pomeni medaljo. Nihče ne prepoveduje upati že nocoj.
