Zapisi iz močvirja

Ustavna pravica vode

8153429811_0a72584023_o-1
foto: Paul Domenick

Modri možje so nam nekoč priporočili, se naj ustava spreminja s tresočo se roko. No, tokrat smo jo spremenili z mokrimi rokami. A cinizem in nadrealizem na stran! Vpis pravice do pitne vode v ustavo je hvalevreden in prepotreben poseg v temeljni akt, a če smo že šarili po dokumentu, bi lahko vpisali še kaj drugega, prav tako povezanega z vodo. Recimo dodatek k najnovejšemu vpisu: “Če ima vsak prebivalec republike Slovenije pravico do pitne vode, bi morala imeti pitna voda ustavno pravico, da je popita!”

Povedano drugače: ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič!

Za kaj gre?

O tem se sicer malo govori, a najvišji cilj, po francosko bi se reklo »raison d’etre« vode je, da je pitna. In ko je pitna, je njena največja slast biti popita. Kajti statistika je do nje neprizanesljiva. V Evropi povprečno porabimo skoraj 50 kubičnih metrov vode iz javnih vodovodov na osebo na leto. V Sloveniji ta odstotek sicer nekoliko pada. Smo med varčnejšimi narodi, v nasprotju z recimo Irci, ki porabijo skoraj 150 kubičnih metrov vode iz javnih vodovodov na prebivalca na leto. A kubični metri niso problem. Problem nastane, ko jih pretvorimo v litre in leto zožimo v dan.

Naša, po novem ustavna voda jo odnese takole: 39 litrov je porabimo za osebno higieno, 36 litrov je odplaknemo v sanitarijah, za kuhanje je porabimo 5 litrov, za pomivanje posode 8, za pranje perila 15, za čiščenje stanovanja 5, za zalivanje in drugo 8 – to znese 115 litrov vode na osebo na dan. Pri tej statistiki ni prav nikjer omenjeno pitje zdrave, čiste, ustavne in politično korektne pitne vode, s katero so oni dan nazdravljali velmožje in celo žena slovenske parlamentarne politike.

Ustavna debata, ki jo je končala Ljudmila, je bila posvečena neverjetni sreči nas Slovencev, da lahko pijemo vodo iz pipe, statistika pa nam kaže, da tega sploh ne počnemo. Oziroma, če jo že pijemo, je statistično skrita v petih litrih, kolikor je porabimo za kuhanje. Se pravi, da pitno vodo prevremo, vanjo zmečemo goveji bočnik, korenje in čebulo, preostalo ustavno zagotovljeno pravico pa uporabimo za lulanje in kakanje. Pa za tuširanje ter pranje avtomobilov. Z drugimi besedami: v ustavo smo zapisali pravico, ki je dobesedno ne pijemo oziroma jo statistično uporabljamo le v sledeh. Strah pred multinacionalkami tako ne pije vode oziroma – ni nas strah, da nam bodo kapitalistični krvosesi računali pitje vode, temveč se bojimo, da nam bodo računali tuširanje!

Kaj nam je torej storiti? Zapis v ustavo bi se moral osredotočiti ne na lastništvo ali na upravljanje vodnih virov, temveč predvsem na zaščito teh virov. Pa spet ne gre za zaščito ali reguliranje lastništva, temveč za zaščito pred našo pogoltnostjo. In – to je najbolj neverjetno – za vodo v zadnjih letih z obsežnim vlaganjem v čistilno infrastrukturo skrbimo takoj, ko je kontaminirana, pri izviru samem pa ne. Hočemo povedati, da je treba o vodi razmišljati enako kot o, recimo, energiji.

Pri rabi energije država ali spodbuja ali pa regulira napore za graditev, recimo, energijsko manj potratnih zgradb… pri elektriki ali ogrevanju imamo kup ukrepov, ki so prebivalstvu na voljo. Pri vodi pa ne poznamo ničesar podobnega.

In vendar tehnologija, ali vsaj tradicija, obstaja. Dvojni vodovodni sistem v zasebnih hišah, v katerih se za sanitarno vodo uporablja deževnica, ni noben tehnološki čudež. Prav tako bi lahko revitalizirali krajevne vire vode, da ne bi bila vsa teža na javnem vodovodnem omrežju.

Vodnjaki slovenskega podeželja so pozabljeni, zasuti, predvsem pa jih določa stroga zakonodaja, ki za tak sekundarni vir zahteva vodno dovoljenje, to pa številne odvrne od uporabe. Vodnjaki, štirne, zajetja, izviri, lokve in kar je podobnih voda, ki so Slovence, pridelke in živino odžejali v dolgih stoletjih pred javnim vodovodnim omrežjem, so mogoče ne pozabljena, a vendar slabo izkoriščena ustavna kategorija.

Ključ do prihodnosti naše vode leži v njeni preteklosti – v časih, ko so jo razumeli in uporabljali racionalno.

V ta rog trobi tudi podatek, da gre skoraj 80 odstotkov odvzema vode iz okolja v tehnološke namene – za hlajenje jedrske elektrarne in termoelektrarn.

Blagor in pokora slovenskega vodnega obilja je, da je voda postala samoumevna. V puščavi bi o njej razmišljali ne le ustavno-pravno, temveč tudi življenjsko. Danes nam tega ni treba, saj je odprta pipa tako logična kot zrak, ki ga dihamo. In četudi nam zagotavljajo, da je ne bo zmanjkalo in da bo hladna in neoporečna vedno zadovoljila tudi Ljudmilo, bi bil drugačen odnos do vode nujno potreben. Če že ne iz javnogospodarske perspektive, pa vsaj zaradi olike in spoštovanja do vse tiste vode, ki je pretekla.