Muriel Barbery je francoska pisateljica, ki je Slovenijo pred nekaj leti očarala s svojim romanom Eleganca ježa. Je profesorica filozofije, nikakor pa ne filozofinja, pravi, po treh romanih zdaj zase že lahko reče, da je tudi pisateljica. Razpeta med Japonsko in Francijo v današnjem bučečem svetu išče predvsem tišino in čisto poezijo.
Muriel Barbery je francoska pisateljica, ki je Slovenijo pred nekaj leti očarala s svojim romanom Eleganca ježa. Je profesorica filozofije, nikakor pa ne filozofinja, pravi, po treh romanih zdaj zase že lahko reče, da je tudi pisateljica. Razpeta med Japonsko in Francijo v današnjem bučečem svetu išče predvsem tišino in čisto poezijo.
Muriel Barbery, ki ji je s to uspešnico uspel preboj med najbolj prodajane avtorje sveta, je Slovenijo obiskala ob izidu dela v slovenščini, ko je na južni strani Alp ni poznal še skoraj nihče, pred tedni je obisk ponovila, zunaj je namreč njen tretji roman.
“Jezik je resnično kazalec narodne identitete, zlasti Francozi se zelo identificirajo z njim. Nanj smo zelo navezani tudi zaradi stoletja dolgega razvoja naše literature, ki mi je zelo pri srcu.”
Zanjo je pomembno, da piše zgodaj zjutraj, sicer jo dan že popelje po svoje z običajnimi skrbmi in obveznostmi. “Le v rosnem jutru se počutim čisto prazna, čisto sproščena, zato običajno pišem od petih do osmih.”
“Moj temeljni namen je pisanje samo. Obožujem ga. Pravi del pisanja je zame tisto samotarsko tkanje besed in zgodbe. Pisala bi lahko, ne da bi delo kdaj objavila.”
Na današnjem svetu jo motita dve stvari. “Živimo prehitro, počasnost ni več zaželena, zato je biti počasen dandanes težko. Druga stvar pa je prevlada podob, ki postajajo močnejše od besed.”
“Vse več je podob, teksta pa manj in manj. Bere se hitro, nanj se nam ni treba več kaj prida osredotočati … Postajamo površinski, plitki in prehitri … in to me straši.”
