Cele družine se preživljajo z delom na smetiščih

Za olimpijskimi igrami bodo ostali tudi odpadki

Elisabeth Grimberg
foto: Val 202

Turisti s seboj  prinašamo tudi smeti. V Braziliji reciklirajo le 1 do 3 odstotke odpadkov. Zato imajo toliko pomembnejšo vlogo revni ljudje, ki med smetmi iščejo obnovljive materiale in jih potem prodajajo zasebnim podjetjem. S tem se preživlja približno 800.000 Brazilk in Brazilcev različnih starosti.

Za njihove pravice se bori Elisabeth Grimberg iz Sao Paula: “To koristno delo zahteva veliko moči in znanja, a ljudje na zbiralce odpadkov gledajo kot na marginalce in jih diskriminirajo. Tako kot odpadke jih povezujejo z umazanijo in policija je pogosto nasilna do njih. Zavzela sem se za to, da bi njihovo delo prepoznali kot storitev in za njihovo povezovanje – ne v podjetja, ampak v zadruge, ki jim je mar in v katerih njihovo delo cenijo.

Elisabeth Grimberg izhaja iz revne družine, ki se je borila za preživetje. Danes so razmere, v katerih živijo reveži v Braziliji, še veliko hujše od tistih, v katerih so živeli oni. Osebna zgodovina Elisabeth pa se je prepletla z zgodovino zbiralcev odpadkov in prispevala tudi k  premikom.

“Ponosna sem, da nam je na tem področju uspelo spremeniti državno politiko! Dobili smo zakon, ki ureja delovanje zbiralcev odpadkov in njihovih združenj ter spodbuja industrijo in mesta, da jih vključijo v mrežo javnih storitev.”

“Številni zbiralci se že združujejo in sposobni so vplivati na podjetja, da naredijo to, kar morajo. Vendar pa jih večina še zmeraj ni povezana in trpijo. Za zdaj je organiziranih le 40.000 od  800.000 zbiralcev, kolikor jih je v Braziliji. Toda tudi tisti, ki so organizirani, imajo veliko težav z ohranjanjem zadrug,” še dodaja.

Trenutno podjetja odpadke raje kar sežigajo ali pa jih odvržejo na enega od več kot 3000 nezakonitih odlagališč.

Ažurnih podatkov ni, toda odpadke zbirajo tudi številni otroci: “V začetku tisočletja je po podatkih Unicefa to počelo 50.000 otrok. Na smetišču ne bi smelo biti nobenega otroka, to ni pravično, to ni dostojno. Začeli smo močno kampanjo ozaveščanja. To so majhni, štiri, pet let stari otroci, ki si želijo postati zdravniki, učitelji, odvetniki.

“Ti otroci so ostali brez prihodnosti. Pritisnili smo na oblasti, da so tem programom začele dajati prednost.”