Podobno kot so v zgodovini na globalno stanje našega planeta vplivali izbruhi vulkanov, padci kometov in meteoritov ter gibanje tektonskih plošč, smo danes morda ljudje tisti dejavnik, po katerem bodo geologi prihodnosti označevali sedanje obdobje zgodovine planeta.
Zanj se vse bolj uveljavlja izraz antropocen, kazal pa naj bi se tako v geoloških spremembah, nenavadnem obnašanju podnebja in morebitnem šestem množičnem izumiranju vrst.
Da živimo v zares izjemnih časih, zdaj ni več vprašanje. Bolj na mestu je premislek, ali v prihodnost antropocena zreti s strahom ali upanjem. Dobrodošlico v antropocenu izrekamo v valovski oddaji Frekvenca X.
Če bi lahko vso zemeljsko starost stlačili v 24 ur, potem bi ljudje obstajali le zadnjih 75 sekund. A to je bilo dovolj, da smo se preoblikovali v geološko silo.
Zadnja leta poteka intenzivna razprava o razsežnosti vpliva človeka na planetarno okolje. Strokovnjaki se sprašujejo, ali dobrih sedem milijard ljudi že predstavlja tako velik dejavnik, da ga lahko obravnavajo kot geološko silo. Smo danes morda ljudje tisti dejavnik, po katerem bodo geologi prihodnosti označevali sedanje obdobje zgodovine planeta
Za zdaj so mnenja o tem, kdaj naj bi se začel antropocen, deljena. Nekateri zagovarjajo že obdobje, ko so v Aziji začeli množično saditi riž in s tem bistveno povečali izpuste metana v atmosfero, drugi vidijo mejnik v industrijski revoluciji in množični rabi fosilnih goriv, najbolj nenavadna pa je razmejitev, ki trenutek začetka antropocena določa celo do minute natančno. To je 16. julij 1945 ob 5ih 29 minut in 45 sekund, ko so v puščavi Nove Mehike sprožili prvo eksplozijo atomske bombe.
Ljudje kot geološka sila
Vendar o dejavnostih ljudi na planetu ne bo mogoče sklepati le iz prisotnosti določenih izotopov v kamninah, za katere so krive eksplozije atomskih bomb. Trenutno smo priča največjim izpustom ogljikovega dioksida v atmosfero v zadnjih 65 milijonih let, kar se bo gotovo poznalo tako na kamninah kot na ledenem oklepu planeta.
Naraščanje temperature je izjemno hitro. V 200 letih bi se lahko Zemlja ogrela tudi od 4 do 5 stopinj. Narava je za to potrebovala 10000 let.
– Gregor Vertačnik, ARSO
O današnjih aktivnostih ljudi bodo v prihodnosti pričali tudi ostanki betona, plastike in aluminija. “Od sredine 20. stoletja smo ustvarili 500 milijonov ton aluminija. To je toliko, da bi lahko s folijo iz njega pokrili vse Združene države Amerike in precejšen delež Kanade,” pravi profesor dr. Jan Zalasiewicz.
Indikatorji kažejo tudi, da smo vstopili v dobo novega množičnega izumiranja bioloških vrst, kar bodo lahko paleontologi prihodnosti zaznali preko tega, da med fosilnimi ostanki ne bo več številnih bitij.
Stopnja izumiranja vretenčarjev je danes do 100-krat višja, kot bi pričakovali. Dejansko je najbrž še višja. Pri nevretenčarjih pa izumre pet odstotkov nevretenčarjev na desetletje.
– evolucijski biolog dr. Matjaž Gregorič
Tudi narava ni več naravna
Ključno spoznanje antropocena je, da naravnega okolja Zemlje ne moremo več dojemati kot od ljudi neodvisnega sistema, ki deluje po svoji avtonomni notranji logiki.
Antropocen je izraz spoznanja, da ustaljena delitev na človeški in naravni svet ni več primerna. Ker človeštvo deluje kot geološka sila, ki vpliva na vse, od vrhov atmosfere do globin oceanov, težko obravnavamo naravo kot nekaj povsem neodvisnega od človeka. Nekaj, za kar smo bili prepričani, da je naravno se je izkazalo za človeški produkt.
Pa bi nas morala misel na to razmerje navdati s strahom ali upanjem? »Jaz gledam na to z zaskrbljenostjo. Vložiti bi morali več napora v to, da bi se domislili trajne rešitve ekosistemov okoli nas. Lahko bi nam zmanjkalo časa, da bi si opomogli,« meni evolucijski biolog dr. Matjaž Gregorič.
