Ocena koncerta

Žan Tetičkovič & Big Band

Kino Šiška, Ljubljana, 1. februarja 2016

tetickovic_01 – 1
foto: Matjaž Amrožič

Na koncert Žana Tetičkoviča sem se odpravil zmerno optimističen, po slišanem in videnem pa sem bil prevzet. Navdušila me je zlasti suverenost vodje orkestra pri vodenju nastopa, to pomeni vodenju svoje družine instrumentalistov in pevcev ter hkrati vodenju občinstva. Po drugi plati pa me je je ravno enako razvnela Tetičkovičeva rutiniranost za bobnarskim setom, ki ga je obladoval v najbolj sijoči, najbolj žlahtni dejohnettovski pozi.

Še pred tem pa je zelo res, da ima mladi slovenski jazzovski glasbenik na lastnih partiturah čudovito gradivo.

The Port of Life, kakor je bilo naslov predstavljenega šest-stavčnega projekta, je vražje dolgometražni zalogaj. Stilsko me je večkrat bežno vrnil na recitale, ki so vključevale ameriško skladateljico in pianistko Carlo Bley; zaradi cinematične vsebine, malo pa tudi zaradi spomina na bobnarsko pa seveda tudi bandleadersko legendo Paula Motiona, ki je bil pred dvema, tremi desetletetji sopotnik in tesen sodelavec Bleyjeve. Charlie Haden, prav tako sloviti vodja orkestra, sicer basist, pa je še eden od tistih, čigar opus bi ob poslušanju čudovite Tetičkovičeve jazzovske drame tudi nemudoma uvrstil med referenčne.

Poleg bogatega narativnega sloga se zdi, da je poetika Žana Tetičkoviča močno filozofska, če ne kar transcendentna. Taka kot je bila Hadenova.

Zelo lep koncert, zelo lep obet za prihodnost, za prihodnost slovenskega virtuoza in radosti, ki jih bo avtor še sejal med poslušalci.