Glasba

Politika ubija radio

Težko požiram besede o tem, da ni slovenske glasbe na radiu. Težko s pozicije glasbenega urednika na nacionalnem radiu. Težko s pozicije okolja, v katerem delujem, kjer me obkrožajo kolegice in kolegi, ki jim ni potrebno posebej razlagati pomena nacionalne zavesti in posledično ravnanja pri delu.

Protestiram, ker politika kroji 60 % glasbene programske vsebine v najbolj poslušanem radijskem času. In to je začetek konca avtonomije javnega radia. Obžalujem, ker se res zavedam pomena slovenske glasbe v etru in temu primerno na tem področju delujem že dve desetletji. Obžalujem sprejetje take odločitve in to kljub javnim in internim namigom o zaviranju razvoja radijskega medija. Obžalujem, ker so odvzeli občutek sreče dobrim mladim glasbenikom, ki smo jih glasbeni uredniki prepoznali in zato uvrščali v programe, zdaj pa bodo v dvomih, zakaj so v resnici v etru. Obžalujem, ker je kratkovidnost zameglila dejstvo, da zaradi take regulacije v Sloveniji ne morejo zaživeti specializirane radijske postaje z zvrstnimi glasbenimi formati in posledično nemalo ljudi posluša jazz fm, hiphop fm in classic fm, ipd, prek spleta s strežnikov v tujini, čeprav bi lahko taki radijski programi delovali tudi pri nas, zaposlovali in imeli dovolj prostora za VSE slovenske glasbe.

Poslanke in poslanci ne vedo, kaj je uredniško odločanje, ne vedo, kaj je programska shema, ne vedo, kako deluje sodobni radio, ki poleg glasbe streže tudi vrsto drugih vsebin. In čeprav je matematika zelo natančna veda, so glasovali, kot so. Ne po lastni vesti, kot so zaprisegli, ampak po navodilu. 66 poslank in poslancev, ki so glasovali za ni nič slabših od tistih, ki so glasovali proti. Prvi nimajo pojma, kakšne posledice bodo, drugi pa tudi nimajo pojma. Le glasovali so drugače. Glasovali so proti tistim, ki so glasovali za. Ne zaradi vsebine, ne zaradi nacionalnega interesa, ne zaradi borbe za slovenske glasbenike, ampak zaradi preklete formule naši-vaši.

Nimam hudo rad številk, a nekaj jih moram zapisat. Pa ne za en dan, številke so simulacija predlaganega amandmaja za eno leto. Med 6 in 19. uro glasba na Valu 202 zasede približno 56 % programskega časa. Torej, številke … Zavrtimo okoli 37 tisoč skladb, kar pomeni, da bo zakonski minimum 22.200 slovenskih skladb, od tega minimalno 13.300 skladb v slovenskem jeziku in minimalno 5.500 slovenskih skladb, mlajših od dveh let. To je realnost. Take številke pomenijo le eno. Politični diktat sprememb programskih shem. Nič drugega. Politični prevzem radiev.

In še nekaj, kar res boli. Dejstvo, da sprejeta zakonodaja pomeni, da nacionalne radijske postaje niso pomembne. Niso pomembne v očeh poslank in poslancev. Naj razložim – sprememba zakonodaje je posledica slabe in preohlapne zakonodaje. Zakonodaje, ki jo je spoštovala velika večina radijskih postaj, morda jih je manj, kot je prstov na eni zdravi roki, občasno prekršilo. Nacionalni radii so jo spoštovali, še več, ne redko so minimalne kvote presegali, in to močno. Slovensko glasbo so vrteli razporejeno skozi ves programski čas. Delali smo dobro.

In zdaj so politiki pod pritiskom zainteresiranih in kar je še huje, zaradi lastne nevednosti in črednega nagona z zakonom podpisali začetek konca radia. In posegli v avtonomijo. Avtonomijo, zagotovljeno z zakonom. Uničevati medij, ker ne znaš kaznovati posameznih kršiteljev, je neumnost in zgolj samo dokaz nesposobnosti in nedoraslosti zaupani službi.