V Kranju je moralo svoja vrata zapreti še eno samoniklo kulturno prizorišče. Štiri leta delujoči Trainstation Squat, kjer so na leto izvedli približno 140 dogodkov, ni izpolnjeval inšpekcijskih pogojev. Največje mesto na Gorenjskem, kjer je mladinsko organiziranje podpovprečno razvito, tako spet nima nekomercialnega ali alternativnega prizorišča.
Kaj to pomeni za kulturno sceno v Kranju in kakšne so mogoče rešitve za pisano stavbo ob železniški postaji?
V Kranju je moralo svoja vrata zapreti še eno samoniklo kulturno prizorišče. Štiri leta delujoči TrainStation Squat, kjer so na leto izvedli približno 140 dogodkov, ni izpolnjeval inšpekcijskih pogojev. Največje mesto na Gorenjskem, kjer je mladinsko organiziranje podpovprečno razvito, tako spet nima nekomercialnega ali alternativnega prizorišča.
TrainStation Squat je edina pisana zgradba v drugače povsem sivem in degradiranem območju okrog železniške postaje v Kranju. Zgrajena je bila za skladišče, zato pravilna pravokotna oblika lesene konstrukcije, nekaj časa je bila v njej celo manjša trgovina, potem pa je več let samevala in propadala. Dokler je niso zasedli aktivni mladi, ki so v njej ustvarili koncertno prizorišče, studio, atelje, rolkarsko rampo in prostore za ustvarjanje.
“V tem prostoru zelo dobro naslavljajo specifične publike – torej mlade z manj priložnostmi, brezposelne in podobno. Tovrstne iniciative so izjemno dragocene.” Peter Debeljak, direktor Urada za mladino
Inšpekcije so začele obiskovati prostore takoj, ko jih je lastniško prevzelo društvo SubArt, torej združenje mladih, ki tam delujejo. “Verjetno so komaj čakali, da se pojavi nekdo, ki bo sprejemal odgovornost,” pravi Darjan Kruševac iz društva SubArt, ki ima priznan status delovanja v javnem interesu.
Njihova vrata je zaprl Inšpektorat RS za okolje in prostor. Tanja Varljen, direktorica Gradbene, geodetske in stanovanjske inšpekcije: “Ugotovili smo, da namembnost ni bila ustrezno spremenjena iz skladišča v objekt za kulturo in razvedrilo.”
Za spremembo potrebujejo gradbeno dovoljenje, a za pridobitev tega mora občina spremeniti prostorski načrt tega območja. Postopek prejšnjega spreminjanja je na Mestni občini Kranj trajal devet let. Zdaj si ga želijo spremeniti v treh letih, ker hitreje naj to zaradi pridobivanja soglasij državnih institucij ne bi bilo možno. “Tudi če nam uspe spremeniti prostorski načrt v normalnem času, bo to za društvo pomenilo ogromno stroškov. Dokumentacija bo stala najmanj toliko, kolikor jim MOK letno namenja za izvajanje dejavnosti, občine pa lahko sofinancirajo kulturne programe le preko javnih razpisov,” pravi Boštjan Trilar, župan Mestne občine Kranj.
“Zdaj ugotavljamo, kakšne bi bile posledice legalizacije, hkrati pa iščemo tudi alternativno lokacijo, ki bi bila primerna za okolje, alternativce in zakonsko ureditev. Nagibam se k možnosti, da najdemo alternativno lokacijo, ki bo imela vsa dovoljenja in bo na dolgi rok lahko postala center mladinske subkulture.” – župan Boštjan Trilar
Boj za TrainStation Squat je torej predvsem papirnat, kar je dobro poznana zgodba za Rajka Muršiča, predavatelja kulturne antropologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani in soavtorja knjige Na trdna tla, v kateri so predstavili delovanje samoniklih prizorišč v Sloveniji.
“Država po eni strani z določenimi mehanizmi podpira delovanje takih centrov, po drugi strani pa z birokratizacijo regulira naše življenje in ne dopušča več spontanega druženja in ustvarjalnosti.” – Rajko Muršič
Takojšnja posledica zaprtja prostorov je, da je brez prostora za ustvarjanje in dejavnosti ostalo okrog sto ljudi – bendi, umetniki, plesalci, v kratkem naj bi tam začeli snemati tudi tri albume. Nekaj koncertnega programa so preselili na druge lokacije, nekaj ga je odpadlo. Darjan Kruševac pravi, da zdaj potrebujejo predvsem čas za ureditev papirjev.
