“Zakaj bi omejevali možnosti mladim, ki si želijo branja?”

Knjižnica na OŠ Veržej
foto: OŠ Veržej

Sem učiteljica slovenščine v osnovni šoli. Poučujem v Veržeju, v eni najmanjših slovenskih občin na robu Prlekije tik ob reki Muri. Šola je majhna, vendar je zelo posebna, pravzaprav edinstvena v naši državi. V njej namreč sobivajo otroci iz šolskega okoliša Veržej z otroki od vsepovsod po Sloveniji. Te so zaradi večjih težav v odraščanju ali zaradi neprimernih domačih razmer nastanili v začasen, a zanje izjemno pomemben vzgojni dom, ki je tudi ena od enot Osnovne šole Veržej.

Pri nas ostanejo navadno od enega do treh let, več le izjemoma. Pouk za varovance je urejen v skupni šoli v oddelkih z enakim izobraževalnim standardom, vendar s prilagojenim izvajanjem. Poleg predajanja znanja jim vsi strokovni delavci skušamo biti dobri svetovalci, zaupni pomočniki in sploh osebe, h katerim se otroci, pa tudi njihovi starši lahko vsak trenutek zatečejo po nasvet, pomoč ali zgolj pogovor.

V veliko primerih so namreč doživeli veliko razočaranj in težkih življenjskih preizkušenj, njihovo zaupanje do sveta je porušeno ali vsaj načeto, njihovo samopodobo je treba velikokrat na novo zgraditi in jim vrniti občutek lastne vrednosti, hkrati pa pokazati drugačne poti v prihodnost, kot so jih ubirali pred prihodom k nam.

Vseh učencev skupaj je zdaj približno 130, število se spreminja, saj otroci iz drugih krajev prihajajo skozi vse šolsko leto. V okviru Osnovne šole Veržej deluje tudi vrtec, ki ga trenutno obiskuje 51 otrok.

Informacije, kako lahko darujete knjige za OŠ Veržej

Kot učiteljica se pri pouku vsak dan srečujem tako z otroki iz šolskega okoliša kot tudi z varovanci doma. Velikokrat se z učenci pogovarjam o branju, ne le zaradi pouka samega, ampak predvsem zato, da bi tudi današnji otroci zaslutili bogastvo, ki ti ga lahko ponudi dobra knjiga. Pripovedujem jim o svojih bralnih doživetjih, oni mi zaupajo svoja … in ko beseda da besedo, ko so že navdušeni in bi kar takoj radi brali, pride vprašanje: “Ali je ta knjiga v naši knjižnici?

In tu se marsikaj ustavi. Žal že dalj časa opažam, da je na voljo čedalje manj knjig, čeprav smo bili včasih kar ponosni na svojo šolsko zbirko. A skozi mnogo rok je šla in marsikaj je vzel čas. V letih krize pa v šolstvu ni bilo denarja niti za kaj drugega, kaj šele za neobvezne knjige, ki naj bi budile v mladih srcih domišljijo in veselje do raziskovanja.

Ni dolgo od takrat, ko mi je neka mama pripovedovala, da je še sama kar malo žalostna, ko njena deklica pride razočarana iz šole, ker spet ni našla želene knjige.

Tudi meni ni vseeno, kadar moram otrokom, ki bi radi že naslednji odmor v knjižnico, reči, naj sicer pogledajo, a bodo najbrž morali s starši iskati kje drugje. Varovanci vzgojnega doma pa niti te možnosti nimajo, saj so doma le za konec tedna in tam navadno niso deležni kakšnih bralnih spodbud.

Knjiga je zanje zavetje, v katero se zatečejo ob svojih najstniških stiskah in domotožju, povezava z življenjem, ki jih čaka po vrnitvi v domače okolje, pa tudi okno v drugačne, prijaznejše svetove, za katere so prikrajšani.

Tudi za okoliške učence nimamo krajevne knjižnice in po pouku lokalnih avtobusnih povezav z Ljutomerom ali Mursko Soboto skoraj ni. Preden bo staršem uspelo peljati otroka v bolj oddaljeno knjižnico, bo morda že pozabil, da je slišal o zanimivi knjigi, ki bi jo rad prebral.

Zato sem bila veselo presenečena, ko sem zasledila idejo o zbiranju knjig za “podhranjene” šolske knjižnice. Takoj sem pomislila, da bi bilo to nekaj za nas. Veseli bi bili tako otroških knjig za razredno stopnjo, saj je tu največ rednih bralcev, kot tudi mladinskih povesti in romanov, ki obravnavajo tematiko odraščanja in mladostniških težav.

Primanjkuje nam tudi fantastičnih mladinskih romanov in poučne literature, na primer leksikonov in enciklopedij za mlade. Tudi slikanice za naš vrtec bi navdušeno sprejeli. Če bi nam uspelo zapolniti naše osiromašene police, bi bili res hvaležni, saj bi tako razveselili marsikaterega mladega nadobudneža.

Pravimo, da mladi premalo berejo. Zakaj bi torej omejevali možnosti tistim, ki si tega želijo?

Knjiga je še vedno prijateljica, ki odpira nova vrata, zaradi nje lažje razumemo druge in vidimo, da v svojem doživljanju in čustvovanju nismo sami. To pa mladi ljudje v današnjem zbeganem svetu potrebujejo bolj kot kadar koli prej.

Vanda Novak
Osnovna šola Veržej