Zapisi iz močvirja

Z zakrivljeno palico v roki

8421313112_c33849a88e_o
foto: Florian Lehmuth

Neverjetno, kakšna koncentracija človeškega znanja je na planetu! V enem samem tednu so univerze, mediji in družbena omrežja sposobni dostaviti vsa mnenja o še tako kompleksnem problemu. Tako smo o terorizmu kot teoriji in praksi v zadnjem tednu izvedeli vse; če je kateri od oblikovalcev javnega mnenja z analizo zamudil prvih nekaj ur, bog ne daj dan ali dva, je njegovo mnenje danes že ponavljanje starih tez. Pomembno je biti prvi, če se hočeš naseliti na komentatorskem panteonu.

In ker smo v naši oddaji ubogi enotedenski reveži, nam ne ostane druga, kot da pokljuvamo preostalo drobtinico ali dve.

Recimo tako: večina komentatorjev se strinja, da je vojna proti terorizmu z vojaško silo strel v prazno. “Sila rodi silo,” modrujejo komentatorji in priporočajo svetovnim voditeljem, da primejo bika za roge “in situ!” Se pravi, naj se boj s terorizmom dobi v revnih, zaostalih in krivic polnih državah Afrike, Bližnjega vzhoda in prednje Azije. Komentatorji predlagajo, da se mora tam več vlagati v šolstvo, zdravstvo, gospodarstvo in seveda v demokratični politični sistem. Šele takrat, ko bodo izpolnjeni ti pogoji, bodo razlogi za terorizem prenehali sami od sebe in nehali se bodo begunci, ekstremni islam in podobne težave, s katerimi se te dni ukvarja Evropa.

Ideja se zdi vsaj nekoliko naivna. Hipijevska morda. “Vse, kar potrebuješ, je ljubezen!”

Ugledni komentatorji, vsi humanisti, liberalci in pacifisti si rešitev terorizma predstavljajo tako, da arabske množice pojejo Aquarius v parkih, Dennis Hooper in Peter Fonda pa na kamelah švercata liter šnopsa iz Meke v Medino. Naivno in neizvedljivo, predvsem pa skregano z mogočno človeško neumnostjo, ki se zrcali v religijski blaznosti; v ekstremni ali običajni ali islamski, budistični ali katoliški. Žal v valilnicah teroristov uspeva dobro samo religija kot opij za ljudstvo in opij kot religija za džankije.

Povedano drugače: bolj ko gre zadeva po hribu navzdol, bolj preproste stavke začnemo tvoriti in bolj se vračamo k osnovam marksizma. Ampak politiki tako ali tako nimajo nobenega posluha za vzvišene in humane načine izkoreninjanja terorizma in raje zaupajo bombam. Medtem ko se intelektualne debate vrtijo okoli kvadrature kroga, kako po eni strani ostati dostojanstveno zvest evropskim vrednotam in se hkrati rešiti bedakov, bodo politiki tam doli pobili vse, kar leze in gre. Za vsak primer.

V globalnem okolju svete preproščine imamo tudi mi pravico predlagati nekaj skrajno enostavnega in otročje naivnega. Če se torej zdi ideja izvoza evropskih vrednot in evropskega standarda, ki bi nato samodejno končala vzroke za terorizem, naivna, kot se je za naivno izkazala ideja o izvozu demokracije, predlagamo še eno podobno naivno idejo. Ki bi pa v svoji preproščini morebiti celo delovala.

Torej, če hočemo preprečiti teroristične napade s strelnim orožjem, se zdi dobra ideja, da bi izkoreninili strelno orožje. Če nimaš puške, boš težko koga ustrelil! Resda posebno vnete Palestinke te dni poskušajo celo z noži, a z omejitvijo jedilnega pribora in reklamiranjem kitajske hrane bi tudi to nevarnost lahko odpravili. Žalostno lahko ugotovimo, da imamo na planetu res primerno število premaknjencev, ki pa imajo na voljo tudi več kot dovolj orodja. Če pariški napadalci ne bi imeli dostopa do kalašnikovk, bi težko koga ubili. Če ne bi imeli dostopa do eksploziva, bi se težko razstrelili.

Ta skrajno naivni premislek je podoben tistim, ki potekajo v Združenih državah že dvajset let. A čez ocean je orožje vsaj do neke mere legalno, v večini evropskih držav pa ni. Večine evropskih državljanov, v primerjavi z večino Američanov, puške ne zanimajo kaj dosti … Prepovedati bi morali posedovanje in strogo sankcionirati vsak promet z orožjem, posebno pa preganjati preprodajo orožja. Posledično bi morali zapreti vse trgovce z orožjem, tovarne orožja zapečatiti, zaloge pa uničiti.

“Ampak to je vendar naivna in hipijevska misel” in “upsss” kot taka nerodno zaseka tudi v slovensko realnost. Kot je znano, kot dobavitelja orožja za pariške napade sumijo tudi nekega Črnogorca. Tako se zdi povsem verjetno, da gre za kalašnikovke z ozemlja nekdanje Jugoslavije. Še sreča, da v Sloveniji nihče nikoli ni trgoval z orožjem, ker bi nas morebitna povezava z orožjem, s katerimi so morili po Parizu, spravila v zelo neprijeten položaj.

No, na srečo so se za grešne kozle prijavili Bolgari oziroma so za izvoz inkriminiranih pušk obdolžili bolgarski socialistični režim.

Čeprav se zavedamo krilatic, češ da “ne morijo puške, temveč ljudje, ki jih držijo”, bi svet brez orožja lažje spal. Poznamo sicer primer Trnuljčice in kolovrata, ki se zdi lep dokaz proti nesmiselnim prepovedim; a če bi se vsa intelektualna energija, ki se proži v debatah o protiterorističnih taktikah in metodah, usmerila v preprosto prepoved vsega strelnega orožja, bi problem rešili v enem samem dnevu. Einsteinova genialna napoved o vojni s palicami bi se uresničila brez tretje svetovne vojne, morilske teroriste pa bi z lahkoto obvladali že sami natakarji v lokalih. Ljudem bi tako ostala samo še “vojna idej”, ki bi se je pa po dveh urah bojevanja naveličali.

Ker pa se zdi popolna prepoved orožja bolj nemogoča ideja kot ukinitev celibata, bomo žal vsi skupaj še naprej potencialne žrtve industrije videoigric, orožarske industrije in industrije instantnih bogov.