Izgubljamo sposobnosti in talente vsaj tretjine otrok!

Šolski sistem s prelaganjem bremena na starše sistemsko diskriminira deprivilegirane otroke

Marjeta Doupona
foto: Jože Suhadolnik

“V mednarodni raziskavi bralne pismenosti smo primerjali otroke, ki so pred šolo že brali, morda celo že stavke, morda so si do tega sami pomagali s kakšno knjigo. Nato smo preverili, kako so ti otroci napredovali do starosti deset let. Izkazalo se je, da so tisti iz privilegiranih družin, ki imajo doma veliko knjig, ki imajo bolj izobražene starše, ti pa z njimi že od rojstva govorijo v drugačnem jeziku (kar nikakor ne pomeni, da imajo otroka rajši kot drugi ali da z njim bolje ravnajo), dosegli izjemno visoke bralne rezultate, ki so se lahko primerjali z najuspešnejšimi otroki iz katere koli države. V primerjavi z njimi otrok z enakimi sposobnostmi, ki je prav tako bral že pred šolo, a živi v družni brez teh dobrin, pri desetih letih ni več dosegal niti slovenskega povprečja. To ne pomeni, da mora otrok začeti brati že pred šolo, nikakor ne! Pač pa to pomeni, da ima otrok, ki tako zgodaj začne spontano brati, dobre možnosti, da bi ob ustrezni spodbudi lahko zelo dobro uspeval v akademskem okolju! A če nima materialne podlage, da bi to svojo pismenost krepil, nastanejo že do desetega leta tako velike razlike, da je vprašanje, ali bo kadar koli pozneje sploh še dosegel nekoč enakovredne vrstnike!” opozarja dolgoletna raziskovalka na ljubljanskem Pedagoškem inštitutu Marjeta Doupona.

Zato bo tudi celoten šolski uspeh dveh otrok s povsem enakimi intelektualnimi sposobnostmi močno odvisen od tega, kakšne spodbude otrok dobi doma, koliko in kako se starši zanj zavzemajo v šoli, koliko izkušenj, ki so povezane z denarnimi zmožnostmi, bo otrok lahko deležen.

Kadar šola prelaga odgovornost na starše, bi jim to morala tudi plačati!

Slovenski šolski sistem je izrazito naravnan k temu, da pomemben delež razlage snovi, učenja in priprave za pouk prelaga na starše. In kaj izgubi otrok, čigar starši iz katerega koli razloga tega šolskega bremena ne prevzamejo nase? “Otrok je tukaj diskriminiran, to je treba povsem jasno povedati! Ko otrok vstopi v šolo, je šoloobvezen, ni več od staršev in šola bi morala povsem prevzeti odgovornost za to, da v šoli dobro napreduje. Tukaj ne gre za to, ali bi starši želeli sodelovati ali ne, ali imajo čas, znanje ali ne, ali sploh hočejo ali pač nočejo. To je odgovornost šole! Kadar šola prelaga odgovornost na starše, kadar starši opravljajo delo za šolo, bi morala staršem plačati za to,” je odločna Doupona.

Hongkonške šole uspešnejše, ker ne prelagajo bremena na starše

Slovenija vsekakor ni edina država s šolskim sistemom, ki dovoljuje tako velik vpliv staršev in okolja na razvoj otrokovih potencialov, jih je pa kar nekaj, ki znajo to odgovornost bolje prevzeti nase – dober primer je Hongkong: “Tam ne prelagajo ničesar na starše, ker vedo, da ti ne morejo pomagati. Velika razlika med Hongkongom in Slovenijo ni le v tem, da je tam Azija in tukaj Evropa, ampak tudi v tem, da je tam ogromno slabo izobraženih ali neizobraženih staršev. Pri nas denimo ne moremo izračunati statističnih podatkov za otroke, katerih starši imajo nedokončano osnovno šolo, ker jih je le peščica in rezultat ne bi bil verodostojen. V Hongkongu je takih staršev ogromno, že samo staršev z nedokončano ali dokončano le osnovno šolo je več kot 30 odstotkov! Kljub temu njihovi otroci v povprečju berejo bolje kot slovenski otroci in so na ravni naših otrok z izobraženimi starši.

Šole bi morale starše pustiti pred šolskimi vrati

Če pravim, da se po eni strani ne strinjam s prilaganjem obveznosti s šole na starše, pa se po drugi strani tudi ne strinjam s tem, da imajo starši pravico tako zelo posegati v šolo. Mislim, da morajo šole tukaj vsekakor narediti rez in starše pustiti pred šolskimi vrati. Seveda so oni otrokovi skrbniki in so odgovorni za njegov razvoj, vendar je šola odgovorna za izobraževanje. Zato bi šola morala postati ustanova profesionalcev, kjer vedo, kaj delajo, zakaj delajo in kako delati, da se stvari naredijo brez staršev. Ne nazadnje so učitelji za to usposobljeni, in to celo nadpovprečno, saj je Slovenija ena redkih držav, ki za to delovno mesto zahtevajo univerzitetno izobrazbo. To pomeni, da taki učitelji morajo biti sposobni sami posegati po teoretični literaturi in jo prenašati v prakso, zato mislim, da je naloga vodstev šol, da starše pustijo zunaj – seveda pa z dobrim argumentom. Vedno je treba pustiti pot za sodelovanje in dialog, starši morajo imeti tudi možnost za pritožbe, vendar morajo biti kompetence in odgovornosti jasno razmejene,” argumentira sogovornica.

 Otrok je za učitelja zaznamovan že zaradi družine, iz katere prihaja

V tem trenutku pa so otroci, katerih starši teh posegov ne zmorejo, zagotovo v neenakopravnem položaju. Včasih ko imam seminarje za učitelje po šolah, jih provokativno nagovorim in jim rečem: ‘Ko imate otroka v prvem razredu, ste pa že učili starejšega sorojenca, približno veste, kaj so starši po poklicu – torej najbrž že veste, kakšen bo uspeh tega otroka v devetem razredu?’ In ne pozabite, najprej jih opomnim, da je otrok šele prvošolček! Večina učiteljev mi nekako pritrdi. Redki so tisti, ki se razburijo, da pri njih to ne gre tako. In to je že korak k rešitvi – da si priznamo, kako sicer vemo, da otrokove predispozicije morda niso najboljše, ker pač prihaja iz takšnega okolja, a da smo mu hkrati sposobni dati priložnost, da je za nas popolnoma nova osebnost, nepopisan list, kar seveda tudi je.

Sami se pravil ne držimo, jih pa pričakujemo od otrok

Sposobnost staršev, da se z otrokom pripravljajo za šolo in da hkrati znajo vplivati na učitelje, ko se jim to zdi potrebno, dejansko zelo vpliva na otrokov šolski uspeh,” je trdno prepričana dolgoletna raziskovalka na področju šolstva, “sicer taka raziskava nikoli ni bila opravljena, ker zanjo nikoli niso bila namenjena sredstva, vendar pa smo o tem že spraševali učitelje. Spraševali smo jih, kdo je v primeru, ko otrok nima staršev, ki bi ga ustrezno podprli pri šolskem delu, odgovoren za otrokov normalen šolski napredek. In kar približno 15 odstotkov učiteljev, sodelujočih v raziskavi, je menilo, da mora taka pobuda priti od otroka samega. Pri tem pa vemo, da otrok te pobude ni sposoben prevzeti! Če damo primerjavo: vsak izobraženi odrasel ve, da je za naše zdravje pomembno, da zdravo jemo, se rekreiramo, imamo primerno telesno težo, a koliko odraslih dejansko počne to, za kar vedo, da je zanje dobro? Pa smo odgovorni odrasli, ki nam družba celo nalaga, da odgovorno skrbimo za otroke! In čeprav sami tega ne počnemo, od otrok pričakujemo, da bodo pri sedmih, desetih ali dvanajstih letih sami načrtovali svojo prihodnost daleč naprej. To je popolnoma nemogoče!

Odpeljimo nekaj knjižnic v obrobne predele!

In kaj je mogoče zelo kratkoročno spremeniti, da bodo otroci iz manj privilegiranih okolij, s socialnega dna, imeli primerljive možnost za enakovredno razvijanje svojih potencialov – vsaj v obveznem osnovnem šolstvu, ki bi moralo biti varna mreža tudi za najbolj deprivilegirane?

V tem trenutku je treba izvesti ukrepe pozitivne diskriminacije. Za tiste otroke iz deprivilegiranih okolij – najsi gre za posamezne družine ali za celotne regije – je treba uvesti ukrepe, ki jim omogočajo razviti potenciale v enaki meri kot bolj privilegiranim vrstnikom z izobraženimi starši, ki dobro zaslužijo in živijo sredi Ljubljane, obkroženi z vsemi možnostmi, ki jih tako mesto daje. Vem, da zveni radikalno in provokativno, a predlagala bi, da se v tem hipu izprazni pet knjižnic ljubljanskih osnovnih šol in se jih odpelje v Prekmurje ali na Koroško, kjer bi s temi knjigami lahko dosegli veliko večji učinek. Šolske knjižnice so seveda zelo dragocene. A kadar živite v večjem kraju, je zelo blizu šolske še kakšna krajevna ali mestna knjižnica, ki je odprta tudi v prostem času, ne le v času pouka. Drugje pa je šolska knjižnica edini vir dostopa do knjig. In v času, ko pač sredstev ni dovolj in ko se moramo znajti s tem, kar imamo, je smiselno vzeti tam, kjer je dovolj ali preveč, in odpeljati tja, kjer tega ni dovolj. To bi bil denimo kratkoročen, a učinkovit ukrep,” je prepričana Marjeta Doupona.

Zmožnosti tretjine šolajočih se mladih zagotovo izgubljamo!

In kaj kot družba izgubljamo, ker se tega problema neenakovrednosti v šolskem prostoru niti ne lotevamo? “Ogromno, ker izgubljamo velike talente! Pri tem ne govorimo le iz sentimentalnosti, ampak z vidika razuma. Tako malo nas je, da če izgubljamo zmožnosti ene tretjine populacije zgolj zato, ker ji ne dajemo možnosti, da bi jih do popolnosti razvila, pomeni, da čez dvajset ali trideset let ne bomo imeli dovolj strokovnjakov za različna področja, teh pa je enako veliko, kot jih je v razvitejših državah. In v tem hipu to tretjino šolajočih se mladih zagotovo izgubljamo!

Pomagajmo vsaj eni šolski knjižnici!

Morda se zdi predlog dolgoletne raziskovalke na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani Marjete Doupona, da bi se knjige iz ljubljanskih osnovnih šol selile na manj razvita območja, res radikalen, a mi smo odločili, da nekoliko drugače pripomoremo, da bo vsaj ena od teh šol malo napolnila zelo prazne police.

Vabljeni, da knjige tega tisočletja, ki jih ne potrebujete več, podarite otrokom tega tisočletja, ki jim možnosti za branje zdaj primanjkuje.