Slovenski košarkarji so na evropskem prvenstvu včeraj izpadli na tekmi osmine finala proti Latvijcem.
Včerajšnji prvi dan košarkarske končnice je pokazal kakovost največjih reprezentanc: favoriti prvenstva so močno zmagali: neporaženi Grki so v drugem polčasu povozili Belgijce, Španci so šele v zadnji četrtini nadigrali Poljake za končno visoko zmago, Francozi pa so ob evforiji svojih navijačev dovolili Turkom le eno četrtino enakovredne igre, nato pa so jih deklasirali. Trener Turkov Ataman se je usedel že na začetku zadnje četrtine in ni več vzel minute odmora.
To je bila košarka povsem drugačne dimenzije, kot jo zmore slovenska reprezentanca – to si moramo priznati: Grčija, Francija in Španija, pa tudi sinoči poražena Turčija so trenutno za nas drug planet. Imeli smo veliko srečo, da smo v osmini finala naleteli na Latvijo in ne na katero izmed omenjenih reprezentanc, saj se nam ne bi dobro pisalo.
Če je izmed 300 košarkarjev, kolikor jih igra v evropski ligi, le dvojica v slovenski reprezentanci, medtem ko imajo drugi svoje postave za nameček začinjene še z NBA-jevci, potem na evropskih prvenstvih ni mogoče računati na vrh. V Zagrebu je Slovenija še skrila svoje slabosti, v Lilleu pa to ni več mogoče – celo s košarkarji, ki so še vedno brez kluba. Tudi včerajšnji dan je pokazal, da na tej ravni ni mogoče igrati le s šestimi, sedmimi kakovostnimi igralci, saj je mogoče zdržati le nekaj časa, nato pa te nasprotnik zmelje. Še Latvija je bila telesno premočna za našo reprezentanco.
Po petih zaporednih prvenstvih s Slovenijo med najboljšimi osmimi v Evropi se je krivulja obrnila navzdol. Pričakovano: poslovila se je zlata slovenska generacija s košarkarji, ki so igrali v NBA in krojili evropski vrh – Smodiš, Nesterovič, Lakovič, Bečirovič, Erazem Lorbek so bili evropski prvaki – v tej generaciji nihče ni okusil bojev za naslov evropskega prvaka.
In kar je tudi zelo pomembno: prejšnja generacija je osvajala kolajne na mladinskih prvenstvih, tam se je kalila, naučila upleniti trofeje ter gradila tudi kult in samozavest nacionalne reprezentance.
Ta hip pa je ob stalnem slovenskem bolehanju za odpovedmi preprosto premalo kakovosti v slovenski reprezentanci za evropski vrh. Je pa škoda, da je malo prepoceni zapravila priložnost, da bi se skozi šivankino uho prek Lavije prebila v četrtfinale – med osem najboljših v Evropi.
Tako so slovenski košarkarji končali slovenske sanje o olimpijskih igrah v Riu – in olimpijske želje prestavili za nedoločen čas.
