33-letnemu Novomeščanu Dejanu Sotirovu so v otroštvu diagnosticirali motnjo pozornosti in hiperaktivnosti. A ni klecnil pod njima …“Definicija ADHD je ‘attention deficit hyperactivitydisorder’. A ne gre za deficit, sam bi raje rekel ‘attention difference’, drugačna pozornost,” pravi Dejan Sotirov, ki meni, da je ADHD prej “moderna bolezen, pandemija novodobnega sveta”.
33-letnemu Novomeščanu Dejanu Sotirovu so v otroštvu diagnosticirali ADHD, primanjkljaj pozornosti in motnjo hiperaktivnosti. A ni klecnil pod tem …
“Definicija ADHD je ‘attention deficit hyperactivity disorder’. A ne gre za deficit, sam bi raje rekel ‘attention difference’, drugačna pozornost,” pravi Dejan Sotirov, ki meni, da je ADHD prej “moderna bolezen, pandemija novodobnega sveta”.
“Namesto da se ukvarjamo z zdravljenjem in simptomatiko, bi se morali ukvarjati s pogledom v otroka, s posebnostmi, ki jih ima.”
Ko takšen otrok namreč začuti, da ga okolica razume, bo tudi deloval drugače. Po njegovem bi moralo za postavitev diagnoze preteči zelo dolgo obdobje, otroka bi bilo treba spremljati ves dan. Ugotavlja, da se diagnoza pogosto pojavi “pri otrocih enostarševskih družin, razvajenih otrocih ali v družinah, kjer je doma nasilje ali v katerih ni dotika ljubezni.”
Prehitro zatekanje k diagnozi lahko tudi škoduje. Najbolj otrokom. “Prvič, zavedajo se, da je nekaj narobe z njimi, drugič, starši imajo opravičilo, kot tretje pa je tu še farmacija.”
“Ko se začnemo eni stvari preveč posvečati, se ta začne dogajati. Množično smo priklicali ADHD.”
Mavrični bojevniki z ogromno potenciala
Dejan Sotirov je prav zato pred tremi leti pod sloganom ‘Učimo in se učimo’ ustanovil društvo Eternia s sedežem v Novem mestu. V društvu se ukvarjajo z otroki z diagnozo z ADHD, kako takšne otroke prepoznati in jih usmerjati.
“Imamo veliko mrežo staršev, veliko mrežo prostovoljcev, veliko mladih si želi pomagati in delovati.”
Njihova glavna prepoznavnost je tabor Mavrični bojevnik, ki so ga poleti organizirali tretjič. Nanj vabijo vse, tudi otroke brez motenj vedenja, “ki si želijo učenja drugačnih in zanimivih veščin v naravi” ter umik od – kot jim pravijo – “novodobnih tehnoloških motenj“.
“Če mu daš helex in ritalin, ga zapreš v škatlico diagnoze in zdravil. To je napaka. To so otroci, ki nam bodo še veliko dali. Imajo potenciale, ki pa jih z nepravilno rešitvijo ne bodo uspeli razviti.”
Kaj ob tem svetuje staršem otrok, pri katerih so zaznali morebiten primanjkljaj pozornosti in motnjo hiperaktivnosti ADHD? “Težava je ta,” odgovarja, “da želimo vedno spremeniti otroka, sebe pa ne. Treba se je zbližati, otroka vprašati, kaj ga vrže s tira, kaj ga preusmerja.”
Pa otrokom? Zlasti zdaj, ko na vrata trka novo šolsko leto?
“Ko vas prime tista energija, zaprite “učke”, vdihnite, izdihnite. V prostem času raziskujte življenje, trošite energijo. Otrok, ki je ves čas doma pri tablici, bo eksplodiral, sploh v šoli.”
