Srebrenica

Obračun Roba Zomerja s Srebrenico

Dogajanje v Srebrenici še vedno premlevajo tudi vojaki Združenih narodov. Med njimi je Rob Zomer. Nizozemec, ki se je leta 2012 preselil v hribe nad Srebrenico. Tam obračunava s preteklostjo in predvsem sam s seboj.

Rob Zomer ima priimek s simboličnim pomenom: Zomer v nizozemščini pomeni poletje. In poletje 1995 je tisto, ki nekdanjega vojaka modrih čelad preganja. Podnevi in ponoči. Vseskozi.

“Srebrenica je bila moja prva mednarodna misija, s še 750 kolegi smo prišli januarja leta 1995. Tu smo ostali do konca julija. Vedeli smo, da je vojna, vendar nismo vedeli vsega, kar se je tu dogajalo. Bili smo le vojaki na sprva normalni misiji, ki pa se ni končala dobro. Naše delo ni bilo bojevanje, temveč opazovanje dogajanja in prenašanje videnega v svet. Ko se je nekaj zgodilo, si moral vzeti radio in o tem obvestiti svoje nadrejene, ki so se potem na podlagi tega odločali. To je bilo njihovo delo. Zaradi teh opazovanj smo tudi vedeli, da bodo srbske čete prišle poleti, kar smo povedali odgovornim, a se nihče ni odzval.”

11. julija 1995 je bil Rob Zomer na položaju v nekdanji tovarni akumulatorjev v Potočarih. Priča, da je bilo na majhnem prostoru od štiri do pet tisoč ljudi: starcev, bolnih in predvsem mater z majhnimi otroki.

“Delili smo jim vodo, iskali mrtve, bolne med njimi. Ko smo našli kakšnega obolelega, smo ga prepeljali v svojo prirejeno bolnišnico. To je bilo naše delo, časa za pogovore ni bilo.”

Pokopal je dojenčka

“Bilo je zelo stresno, starejši ljudje so imeli številne zdravstvene težave. Nekoč sem ob vstopu v dvorano videl mamico z dojenčkom, ki je bil videti zares slabo. Vzel sem dojenčka in ga skušal čim prej odnesti v bolnišnico, oddaljeno le nekaj sto metrov. A žal je na poti dojenček umrl. Zdravnik je le še potrdil njegovo smrt. Nato sem moral tega le nekaj tednov starega dojenčka pokopati. Tudi to je bilo moje delo. Na robu oporišča smo skopali ogromno luknjo, saj smo pričakovali skoraj 30.000 ljudi in seveda smo vedeli, da bodo ljudje tudi umirali.

Ko je kdo umrl, smo ga z vsem spoštovanjem položili v to veliko luknjo in prekrili s peskom. Ko so 12. julija 1995 vsi ljudje odšli, smo to ogromno luknjo zagrebli. Postala je grob petih ljudi. Ko sem tja pokopal dojenčka, nisem o njem vedel ničesar: ne imena, ne starosti, nič. 20 let sem razmišljal o tem … Pred letom dni sem slišal, da so našli grob, posmrtne ostanke izkopali in jih položili v spominski grob.

Veliko sem razmišljal o tem, a nisem zbral poguma, da bi šel tja. Pred tremi tedni pa sem odšel v spominski park, zaposleni mi je pokazal njegov grob. Pred dvema dnevoma sem kupil rožni venec in ga položil na njegov spomenik. Zdaj tudi vem dojenčkovo ime. Bila je Fatima.

Rob Zomer je imel poleti 1995 26 let. Pravi, da s svojim nizozemskim poveljnikom ni imel stikov. Ne obtožuje ga za neodločnost niti za nenavadno podrejeno pogajanje z Ratkom Mladićem. Srebrenico je zapustil 20. julija 1995. Rob Zomer2

Pritisk nizozemske javnosti

“Čez nekaj tednov sem doma na Nizozemskem slišal, kaj se je v resnici zgodilo v Srebrenici. Koliko ljudi je umrlo. Bil sem šokiran, najprej sem mislil, da gre za napako, saj sem bil tam, a o tem nisem vedel ničesar. Potem so novice z vsakim dnem postajale glasnejše, povsod so objavljali grozljive fotografije pokola v Srebrenici. Zaradi tega sem v naslednjih šestih mesecih pustil službo v vojski. Mučili so me spomini, travme, bil sem vzkipljiv, agresiven. Če me je kdo samo čudno pogledal, sem ga udaril. Ko sem zapustil vojsko, sem hodil na terapije, a pomagalo ni nič. Poročil sem se in dobil hčerko, pa se tudi zakon ni dobro končal. Žena je 11 let prenašala moje izpade, slabe dni, na koncu pa ni zmogla več in se je poslovila.”

Kaj ga je najbolj prizadelo?

“Nisem mogel prenesti misli, da je moralo umreti toliko nedolžnih civilistov. Vsaka vojna ima dve plati, zato me moti, da je v tem primeru svet slišal samo eno plat. Res se mi smilijo svojci umrlih. Bilo je zelo težko. Ljudje so nas samo kritizirali. Zase in za svoje kolege lahko rečem, da smo storili vse in še več, da bi pomagali ljudem. Zdaj pa 20 let poslušamo le to, kaj vse smo naredili narobe. V šestih mesecih letos je kar pet kolegov iz vojske storilo samomor. Sam sem uteho našel v tukajšnji naravi, delu na zemlji, ki me sprošča.

“Na Nizozemskem sem imel veliko zdravstvenih težav. Skoraj vsak teden sem imel hude migrenske napade, ob katerih nisem mogel hoditi. V treh letih, odkar živim tukaj, se mi migrenski napad ni več ponovil.”

Na Nizozemskem so naše delo veliko bolj kritizirali kot tukajšnji prebivalci. Veliko mojih zdajšnjih sosedov je bilo tudi leta 1995 tukaj in točno vedo, kaj vse smo storili zanje. Zelo hvaležni so za naš trud. Neki sosed mi vedno pravi, da ga ne motijo vojaki, ki smo bili tukaj leta 1995, temveč je jezen na Združene narode. Tudi sam sem jezen na Združene narode, verjemite. Obljubljali so veliko, storili pa nič.” Rob se zaveda, da sam nikakor ni največja žrtev vojne, a vseeno trpi. Je tudi dobra ilustracija, kako mednarodna skupnost poskrbi za svoje vojake. Resda so dobro plačani in zavestno odidejo na misije, vendar …

“Nimam urejenega nikakršnega statusa. Imam nekakšno pokojnino, ki znaša 100 evrov, to je invalidnina zaradi posttravmatskega sindroma, za katerim trpim. Na Nizozemskem nimam naslova, nimam ničesar, sem nič. Krivci za naš neurejen status so tako Združeni narodi kot nizozemska vlada. Nekdanji vojaki smo zavrženi in zdaj skušamo po pravnih poteh urediti zadeve. Vlada mora končno spoznati naše zasluge in trud, da smo v danem položaju naredili vse, kar je bilo v naši moči, in nas mora nehati kritizirati. Ne gre za denar, bolj za čast. Samomori se morajo nehati.”

Rob seveda odsvetuje vojaško službo kljub dobri priložnosti za hiter zaslužek. “Naj dobro premislijo, ali res želijo delati za Združene narode. Kot navaden vojak nimaš moči, ne moreš sprejemati odločitev, nisi seznanjen z vsemi dejstvi. O vsem odločajo nadrejeni, njihove odločitve moraš sprejeti in izvrševati ukaze. Ne moreš razmišljati s svojo glavo.”

Zadušljivost Srebrenice

Nekdanji pripadnik modrih čelad v Srebrenici pravi, da se danes normalno pogovarja tako z muslimani kot s Srbi. Ljudem pomaga pri raznih opravilih, da nekaj malega zasluži. O vojni ne govorijo. Prizna, da so dnevi pred vsako obletnico Srebrenice mučni.

“Da, 11. julija se tukaj vse spremeni. Občutje postane zadušljivo, težko. Živim v hribih in se trudim, da na obletnico ne grem v dolino. Tukaj ne živi veliko ljudi, je kot mesto duhov, na dan obletnice pa se tu znajde več kot 14.000 ljudi, večinoma svojcev umrlih. Ti imajo slabo mnenje o naših dejanjih, zato se stiku z njimi na ta dan raje izognem. Ljudje danes tukaj normalno živijo, pomešani so med seboj.

Všeč mi je spominski park, kjer se spomnimo umrlih. Niso mi pa všeč ljudje, ki ga urejajo. Poudarjajo le eno plat zgodbe, veliko je negativnih govoric. Svet pozna le eno plat zgodbe in to ni prav. Vedno sta dve plati, a v detajle ne želim posegati, saj bi bilo lahko to nevarno zame. Živim tukaj, doživel sem že grožnje, naj si ne drznim govoriti slabo o kateri izmed skupin. Razmere v Srebrenici so sicer normalne. Le mediji skušajo vedno znova spodbujati trenja, težave. V gostilni sedijo Srbi in Bošnjaki pomešani med seboj, skupaj pijejo, se pogovarjajo. Brez težav. Le okoli obletnice se čutijo napetosti. Tu se mirno in tiho živi.”

Rob Zomer3

Težko se preživlja

Rob Zomer napetost sprošča s fizičnim delom, ima nekaj zemlje in koze. Predvsem se veseli obiska hčere, ki bo v Srebrenico prišla čez nekaj tednov. “Vstajam tudi ob štirih zjutraj, delam brez zajtrka do desetih, nato nekaj pojem in nato spet delam na zemlji. Moram nekaj početi.”

Robovi zgodbi moramo dodati pomembno opombo. Za intervju je zahteval denar. 100 evrov. Pravi, da je takšno odločitev sprejel, ker je vsak pogovor o Srebrenici zanj stresen, predvsem pa mora nekako preživeti. Simbolična nizozemska invalidnina ne zadošča za normalno življenje niti v Bosni in Hercegovini.

Po uredniškem premisleku smo se odločili, da Robova osebna zgodba pretehta in da je bolj prav, da jo slišite. Pričevanje nekdanjega pripadnika modrih čelad v Srebrenici smo tako izjemoma postavili pred novinarska načela in mu želeni znesek plačali. Na račun njegovega in skupnega obračuna s preteklostjo, ki je tudi naša.

“Želim, da bi mi nizozemska vlada pomagala pri izboljšanju namestitvenih razmer tukaj za pomoč nekdanjim vojakom pri obvladovanju vojnih travm. Letos poleti me bo obiskalo 40 kolegov vojakov. Po 20 letih si želijo končno urediti misli in razčistiti sami s sabo. Mislim, da mi gre delo dobro od rok, potreboval pa bi več prenočišč. Nimam denarja za prenovo. Vse bi lahko postoril sam, a potrebujem material. Tudi denar, pridobljen z intervjuji, bo šel v ta namen.”

Posnetek celotnega pogovora v angleščini: