Ni dovolj, da zgolj upaš. Šteje, da si upaš nekaj narediti

"Včasih sem mislil, da je neumnost deviacija. Zdaj vidim, da je pamet izredno redka dobrina, ki je konstanta. Prebivalstvo pa se kar veča."

Iztok Mlakar
foto: Wikipedia

Iztok Mlakar, v prvi vrsti komedijant in gledališki igralec, opaža, da so zadnje čase začeli spreminjati gledališke odre: “Je začelo škripati, kamor koli hodiš.”

O slavi oziroma skromnosti pa: “Eni pravijo, da ne smejo pred pisoar, ker se vsi obrnejo proti njim in imajo mokra kolena. Jaz tega nisem doživel. Lepo je, če te ljudje spoznajo, nočem pa biti v središču. Tudi če se v Ljubljani ozirajo za mano, se ne ozrem nazaj.”

Po predstavi rad vidi smeh in navdušenje, pravi, da se tudi premiersko občinstvo zna sprostiti. Takrat “odpne zgornji gumb na srajci, si razrahlja kravato“.

“Znak človekove inteligence je, da se je sposoben nasmejati samemu sebi.”

Dialekt je zanj sredstvo barvanja jezika, o uporabi narečij pa pravi, da če hoče biti ‘hohštapler’, uporabi ljubljanski dialekt, za vinsko mušico uporabi svojega. In ko smo pri vinu, steklenica vina je tisto, kar bi vzel, če bi moral hitro steči iz hiše.

“Najraje imam rezano vino. Kar je kmet probal malo zmešati v enem sodu posebej, tisto je najbolj iskreno vino.” Sivi pinot pa je zanj ‘afnasto vino’.

“Ko si mlad, te vsak, ki ima pet minut, lahko nabriše.”

Besede kantavtor ne mara, saj pravi, da “ni avtor na kantu“. Pogosto pa ne razume niti umetnosti oziroma si ne predstavlja, da bi ta želela kaj povedati. In še nasvet: nikoli ne smeš računati na politike. Prava demokracija je namreč v oštarijah.