Frekvenca X

Prepričanja so osebna in pogosto zmotna

Nevropsiholog Peter Halligan: "Ljudje sicer verjamemo, da naša prepričanja generirajo razumna dejstva, vendar to ni nujno res."

IMG_0653
Nekateri so zmotno prepričani, da nas vlade na skrivaj zastrupljajo z zapraševanjem
foto: M.P.

Naša prepričanja so osnovni kažipoti, po katerih se ravnamo v svojem življenju, in vplivajo na vse njegove vidike. Vplivajo na to, kako razmišljamo, kako vidimo sebe, druge in svet, kakšne cilje imamo in kako se odločamo v vsakodnevnih položajih.

Pojavljajo se v številnih oblikah in velikostih, od trivialnih – verjamem, da bo danes lep dan – do globokih stopenj zaupanja – verjamem v Boga. Naša prepričanja so dejansko ena od najbolj tipičnih človeških značilnosti. A kako nastanejo prepričanja, od kod izvirajo in kaj nanje vpliva, je zahtevno vprašanje, ki se je dolgo časa spretno izmikalo dosegu znanosti.

Prva težava se pokaže že pri definiranju, kaj je to prepričanje. Čeprav vsi vemo, kaj je to, pa vseeno nimamo jasne in trdne definicije. Znanstveniki se strinjajo le v tem, da je prepričanje podobno znanju, vendar je bolj osebno. Vedeti, da je nekaj res, je različno od verjetja, da je nekaj res. Znanje je objektivno, prepričanje pa je subjektivno.

Ker so prepričanja tako spontana in naravna stvar vsakogar izmed nas, se redko zamislimo, kako bizaren pojav pravzaprav so. Zakaj na primer lahko nekateri ljudje verjamejo eno, drugi pa nekaj čisto drugega?

Še bolj problematično pa je to, da naša prepričanja sploh niso nujno povezana z objektivno resničnostjo, ampak lahko zajemajo poljubno tolmačenje in vsakdo je lahko enako trdno in vztrajno prepričan v svoje prepričanje, ne glede na protiargumente.

Znanost zdaj čedalje bolj šokantno razkriva, da v nasprotju s tem, da si vsi pri sebi mislimo, da naša prepričanja temeljijo na logičnih in racionalnih argumentih, v resnici pogosto nimajo prav nobene realne podlage. Dejansko so velikokrat stvari, v katere verjamemo, nič več kot prazna iluzija, ki nam jo pričarajo naši možgani.

Leta 2011 je psiholog Peter Halligan z Univerze Cardiff izpeljal raziskavo, ki je presenetljivo pokazala, da ima 90 odstotkov ljudi vsaj eno prepričanje, ki bi ga psihiatri klinično diagnosticirali kot blodnjo. Med takšnimi prepričanji so denimo to, da obstaja moj dvojnik, da so nekateri ljudje podvojeni in da moje misli niso povsem pod mojim nadzorom.

Če so naša prepričanja tako temeljnega pomena za naše življenje, imamo v resnici nad tem, v kaj verjamemo in zakaj, veliko manj nadzora, kot si mislimo. Raziskave nevroznanstvenikov kažejo, da so naši možgani pravzaprav prilagojeni temu, da verjamemo, in da je za dvom potreben večji mentalni napor kot za to, da verjamemo.

Na izvor naših prepričanj ironično kažejo psihiatrične motnje, kot so blodnje, ko posamezniki trdno verjamejo v čudne stvari, na primer v to, da so mrtvi, da so njihove bližnje nadomestili dvojniki ali pa da njihove misli nadzorujejo vesoljci. Da se ustvari prepričanje, se morajo v možganih informacije, ki prihajajo iz naših čutil, povezati s podzavestno refleksijo teh informacij, dokler nekako ne nastane občutek, da je to prepričanje pravilno.

Prepričanja imajo tudi zelo močno družbeno vlogo, če gre na primer za politična vprašanja. Vzpostavljajo občutek skupnosti in varnosti. Nočemo se jim zlahka odreči, zato se jih tako močno oklepamo.

Peter Halligan

A od kod pride ta izmuzljivi subjektivni občutek tako imenovane »pravilnosti«? Študije nakazujejo, da ima tri glavne izvire – našo prirojeno duševnost, biološke razlike in družbeno okolje. Znanstveniki tako denimo pojav religije povezujejo s tem, da so se naši možgani evolucijsko razvili tako, da za vsakim pojavom iščejo vzorce in entiteto. Ljudje so zato nagnjeni k naravnemu domnevanju, da nekje za vsem skupaj stoji vsemogočna entiteta, ki usmerja stvari in daje pomen sicer naključnim pojavom.

Drugi vzrok občutka pravilnosti je bolj oseben. Raziskave tako na primer presenetljivo nakazujejo, da je naše politično prepričanje bolj povezano z našo biologijo kot pa z argumenti. Konservativci se tako v splošnem bolj prestrašeno odzovejo na grozeče slike kot pa liberalci, obenem pa imajo tudi močneje razvit občutek gnusa.

Med raziskovalci je tako čedalje močnejše mnenje, da prepričanja ljudi izvirajo iz njihovih moralnih pogledov in ne iz tehtnih argumentov. Dejansko je tako, da posamezniki argumente prilagajajo svojim prepričanjem in ne nasprotno, kot si večina misli.

Na naša prepričanja pa prav tako močno vplivata družba in kultura, v kateri živimo, in številna od naših temeljnih prepričanj se ustvarijo že v otroštvu. Do tedaj, ko dosežemo odraslost, imamo v sebi po navadi že relativno koherenten in robusten set prepričanj, ki z nami ostanejo do konca življenja. Posledica vsega tega je, da je naš notranji kažipot, sestavljen iz naših prepričanj, zgrajen na trhlih nogah, obenem pa je močno odporen proti spremembam.

Neprijeten povzetek vsega tega je, da številna – če ne vsa – naša prepričanja ne temeljijo na dejstvih in razumu, ampak na občutku v trebuhu, ki izvira iz naše evolucijsko pogojene psihologije, osnovne biologije in kulture. Ampak tudi to, da to vemo, nam nič kaj dosti ne pomaga, saj v to, v kar smo prepričani, verjamemo, da je res – in kako naj ne bi verjeli v to, v kar smo prepričani?

Profesor Peter Halligan, kaj vas je v nevropsiholoških raziskavah najbolj presenetilo glede človekovih prepričanj?

Najprej me je presenetilo to, da so tako slabo raziskana. Ukvarjam se predvsem z možganskimi motnjami in skušam razumeti, kako te vplivajo na človekovo razumevanje, jezik, pozornost. S prepričanji si ljudje sestavimo dosledno sliko o svetu, v katerem živimo. Ali sem morda presenečen, v kaj vse ljudje verjamejo? Ne. Prepričanja določijo, kako gledamo na svet. Nekaterih prepričanj se zavedamo, drugih ne. Presenečen sem le včasih, ko vidim, kako se prepričanja odražajo v dejanjih ljudi.

Ali na naša prepričanja bolj vplivajo zavedni in nezavedni predsodki kot pa razumni argumenti?

Rekel bi, da je glavni namen psiholoških procesov izvleči pomen iz sveta okoli nas, pri čemer nam pomagajo čutila, pozornost, dojemanje in tako naprej. Ko pojav razumemo, ga sestavimo v nekakšen model, razlago ali ogrodje za razlago sveta in procesiranje informacij. Če ne bi imeli zelo zapletenih možganov, to ne bi bilo mogoče. Informacije sprejemamo zavedno in nezavedno, in večinoma se sestavijo tako, da zjutraj razumemo, da je soba svetla zaradi sonca. Vemo, da so predmeti in ljubljene osebe tam, kjer jih pričakujemo. To je nabor osnovnih ontoloških prepričanj, ki bi jih lahko razložili kot vrsto predsodkov ali obliko pristranskosti. Ljudje sicer verjamemo, da naša prepričanja generirajo razumna dejstva, vendar to ni nujno res.

Kako je mogoče, da ljudje vztrajajo pri prepričanjih ne glede na to, da se dokazano motijo?

Gre za vprašanje, čemu služijo prepričanja. So tudi zelo osebna, in to je ključnega pomena. Ne gre zgolj za znanje. Če nekaj verjameš, je prepričanje del tebe in temu se težko odrečeš. Lahko je boleče. Glavni razlog, zakaj ljudje vztrajajo pri napačnih prepričanjih, je torej, da so nekaj zelo osebnega. Če verjameš, da je nekaj res, zakaj bi se temu odrekel, če te nihče ne prepriča, da se motiš? Tudi dokazi pogosto ne pomagajo, preprosto zato ne, ker so prepričanja zelo osebna. Prepričanja imajo tudi zelo močno družbeno vlogo, če gre na primer za politična vprašanja. Vzpostavljajo občutek skupnosti in varnosti. Nočemo se jim zlahka odreči, zato se jih tako močno oklepamo.

Je res, da raziskave kažejo, da imamo vsi prepričanja, ki bi jih klinični psihologi označili za psihično blown o? Na primer, da so nekateri kraji podvojeni ali da nam nekateri predmeti nekaj sporočajo?

Ljudje verjamejo v stvari, ki jih drugi označimo za čudne. Tudi psihiatri in psihologi bi nekatera označili za takšna. A tudi klinični psihologi so ljudje z lastnimi prepričanji. Čudna prepričanja niso nujno blodnjee. Težko razumemo, kako delujejo prepričanja. Morda jih lahko razložimo na primeru avtomobila. Ko se avto pokvari, razumeš, da je deloval, ker so bili vsi njegovi deli brezhibni. Pri opazovanju ljudi iščemo zmotna prepričanja, ki jih stroka uvršča med blodnje. Nekatera zmotna prepričanja vodijo v nesprejemljivo vedenje, celo kriminal, zato so nesprejemljiva. Spet drugi, z enakimi prepričanji, pa se bodo vedli povsem sprejemljivo, saj prepričanje ne narekuje nujno vedenja. Ljudje so različni. Nekateri se ne bodo ravnali po lastnih blodnjah preprosto zato, ker razumejo, da njihova prepričanja večina vidi kot nekaj nenormalnega.

Zakaj se nenavadna prepričanja sploh razvijejo, kaj vpliva nanje?

Sistem prepričanj lahko razumete kot sistem, ki se lahko pokvari bodisi zaradi genetskih vzrokov bodisi zaradi poškodb. Po poškodbi možganov, na primer kapi, se zgodi, da pacienti ne morejo povezati znanih obrazov s čustvi. Tak človek bo zagledal znan obraz, ga prepoznal kot bližnjega, manjkala pa bodo čustva. Ko vidimo brata, sestro ali starše, jih takoj prepoznamo, hkrati pa občutimo topla čustva do njih. Poškodovani možgani čustev ne bi zaznali in človek bi potemtakem sklepal: “Ta oseba ni, kdor mislim, da je, čeprav je enakega videza. Nekdo ga je zamenjal.” To je tako imenovani Charcotov sindrom, imenovan po francoskem nevrologu. V tem primeru vidimo, kako napačno zaznavanje privede do napačne razlage, ta pa vodi v napačno prepričanje.