“Ni sedanjosti, ni prihodnosti, je le preteklost, ki se vedno znova ponavlja”, je dejal ameriški dramatik Eugene O’Neill. Ponavlja se nam na evropski ravni, kjer se upravičeno bojimo izrabe pietetnih slovesnosti ob obletnici zmage nad fašizmom v aktualne dnevnopolitične namene, in kjer smo zašli v ideološke boje, za katere bi pričakovali, da smo z njimi 70 let po koncu druge svetovne vojne opravili. Preteklost se nam ponavlja tudi na nacionalni, slovenski ravni, kjer se ne moremo izvleči iz vrtinca iskanja ministrov, vpliva politike na vse pore družbe, predvsem na gospodarstvo, kjer frči obremenilna elektronska pošta, kjer so sodišča in tožilstva uspešna v lovu na majhne ribe, velike pa tako ali drugače trgajo mreže in se izogibajo trnkom. In kjer tudi umreti ni lahko.

"Ni sedanjosti, ni prihodnosti, je le preteklost, ki se vedno znova ponavlja", je dejal ameriški dramatik Eugene O'Neill. Ponavlja se nam na evropski ravni, kjer se upravičeno bojimo izrabe pietetnih slovesnosti ob obletnici zmage nad fašizmom v aktualne dnevnopolitične namene, in kjer smo zašli v ideološke boje, za katere bi pričakovali, da smo z njimi 70 let po koncu druge svetovne vojne opravili. Preteklost se nam ponavlja tudi na nacionalni, slovenski ravni, kjer se ne moremo izvleči iz vrtinca iskanja ministrov, vpliva politike na vse pore družbe, predvsem na gospodarstvo, kjer frči obremenilna elektronska pošta, kjer so sodišča in tožilstva uspešna v lovu na majhne ribe, velike pa tako ali drugače trgajo mreže in se izogibajo trnkom. In kjer tudi umreti ni lahko.

To stvarnost pa razumemo vsak po svoje. Dva milijona Slovencev je enako dvema milijonoma vizij Slovenije. Krivci niso krivci in žrtve ne žrtve. Ampak na tem semnju interpretacij nismo sami, pa čeprav se mnogim tako zdi. Vsi si želimo pravljice in zlatega sna, kot je pred stoletjem Aleksander Vertinski, smo pa tudi del širše zgodbe. Kar je za Srednjo Evropo leta 1990 zapisal madžarski ekonomist dr. Laszlo Lengyel, drži še danes:

"V mestu so se Heroda že vsi naveličali, sovražijo in prezirajo Kajfa, tresejo se pred Barabami, ki ubijajo in ropajo po cestah. Bogati bogatijo, revni so vse bolj revni. Številni so se postavili k vratom in čakajo. Nekateri čakajo na nove rimske legije, ki bodo dale delo, tolarje, stabilno valuto na zlati osnovi, red in pravičnost Pilata. Drugi, ki bi za vsakim oblakom prahu radi videli bosonogega Mesijo, ki jezdi na oslici, so prisiljeni povesiti pogled, razočarani po tem, ko so uzrli njegove oči. Sonce, za katero je bilo videti, da je pravkar vzšlo, že pada za obzorje. Straža že zapira vrata in vsi se vlečejo domov, preklinjajoč soseda, ki jih je prisilil, da so verjeli v obstoj razloga, da se zazrejo v daljavo. Danes nam niso hoteli niti zavladati, niti nas kupiti. Bomo zjutraj spet prišlo na plano? Kaj pa če zaslišimo šum bližajočih se legij ali gluho topotanje osla? … Ob zori se bodo vrata znova odprla."

Andrej Stopar