Kako je pisemce paket postalo

Letos je bilo obdarjenih otrok več kot 1000!

Darila botrov za več kot 1000 otrok
foto: ZPM Moste

Mene je zelo razžalostilo to, da otroci potrebujejo in si želijo tako osnovne stvari, oblačila, hrano, majhne igrače, da imajo tako neambiciozne želje … Če pomisliš, da so njihove največje želje hrana in topla oblačila, te res stisne pri srcu,” pove Mara, ena izmed več kot tisoč prostovoljcev, ki so na pobudo “treh dobrih botrov” otrokom z vseh koncev Slovenije skušali zagotoviti, da bi jim vsaj eden od decembrskih dobrih mož izpolnil kakšno od skritih želja. Z nekaterimi od “vršilcev dolžnosti” treh dobrih zimskih mož smo se pogovarjali, ko so zavita in s kodo označena darila prinašali v skladišče, od koder so jih prostovoljci nato razvažali do tistih, ki niso upali niti sanjati, da bo njihovo pisemce res paket postalo.

Mara je bila skupaj s prijateljico Ingo med tistimi, ki so obdarili že lani in prav zaradi lanske izkušnje sta že takrat vedeli, da bosta zraven tudi letos.

“Nekatere želje so bile takšne, da jih ne moreš uresničiti, kot ‘Prosim, prinesi mamici službo’ ali ‘Prosim, naj oči ozdravi’. Pretrese te”
– Inga

“Ali pa tista, da si otrok želi kilogram mandarin. Ne moreš biti ravnodušen, ko vidiš, da so stvari, ki so marsikomu samoumevne, ogromno otrokom povsem nedosegljive in le hrepenijo po njih.” Mara je sicer jezna, da tako osnovne stvari in potrebe niso sistemsko urejene, kljub temu pa je sodelovanje v taki solidarnostni akciji pravzaprav njen prostest proti nedelujočemu sistemu: “Moj prostest bo, da bom pomagala kolikor lahko in dokler bom lahko, ker prihodnost v tem trenutku ni videti prav rožnato.”

Tudi Marušin prvi stik z akcijo je bilo eno izmed lanskih pisemc.

“Moram priznati, da me je tisto, v katerem si je punčka zaželela rokavice, šal in hrano, res pretreslo. Zaželela si je, da bi imela hrano vse leto, ker je zdaj velikokrat lačna. Nepredstavljivo in grozno, sploh, ko pogledaš svoje otroke in lahko samo upaš, da se jim to ne bo nikoli zgodilo …”

Sogovornica je bila lani med tistimi, ki so želje le izpolnjevali, letos je tudi prostovoljka, ki pomaga, da darila pridejo pod pravo smrečico. Pravi, da je bila presenečena še nad enim vidikom te akcije: “Presenetilo me je, da so se nam ljudje velikokrat zahvalili za priložnost, da so lahko pomagali na ta način. In se mi je zdelo lepo, da lahko taka akcija pravzaprav osreči obe strani.”

IMG_20141216_102007Nataša, ki je tudi botra enemu od otrok, pa je prejela pisemce z bolj nenavadno željo: “Devetletni fantek, ki ima zelo rad Dedka Mraza, si je zaželel darilo, ki v Sloveniji sploh ni dostopno, čeprav sem povprašala po vseh trgovinah. Pomagati nam je moral “stric Google”, da smo sploh videli, da gre za posebno vrsto domin, ki jih uporabljajo v ZDA. Sama sem poiskala tukaj dostopno različico in upam, da bo fantek z darilom zadovoljen!”

Tudi v pismu, ki ga je prejela Mojca, je bila nenavadna želja, za njeno uresničitev pa v smehu pravi, da je obiskala več slovenskih trgovin, kot jih je kadarkoli prej v iskanju daril za svoje otroke. Toda prepričana je, da se je splačalo, ker verjame, da je v tej akciji darilo res prišlo v roke otroka, ki si to res želi: “Se mi zdi, da v podarjanju daril organizacijam kar tako nikoli ne veš, kam to darilo v resnici sploh pride, tukaj pa sem dobila pisemce te punčke in verjamem, da bo darilo res prišlo do nje.”

IMG_20141219_104248Damjano je že lani presunilo, ko si je deklica v pisemcu želela predvsem službo za mamico in zdravje za očeta. Letos znova ni mogla ostati ravnodušna: “V pismu, ki sem ga dobila, si fantek želi piškote in kruh, igrača je bila omenjena le ena, želi si čevlje za sneg, na koncu pa je napisal še klobase in žemljice. Posvetovala sem se s svojim mesarjem, kakšne bi bile najprimernejše in mi jih je naredil povsem sveže in vakuumsko zaprte. Zdaj sem jih šla iskat, in mi jih tudi računal ni! In mislim, da bo tudi on prihodnje leto sodeloval v tej akciji!

Primoža je lani v pisemcu čakala želja po topli pižami, v letošnjem so bile prav tako zelo skromne želje. In najbrž je povzel občutke številnih, ki so tisti večer pred najeto ljubljansko skladišče prinašali pakete vseh velikosti in barv:

Počutiš se kot Božiček, praznično, kot bi imel belo brado in jelenčke! Dober občutek!”

In takih je bilo veliko na vseh koncih države. Kot pravi Gordana Maroh, strokovna sodelavka medobčinskega Društva prijateljev mladine Ajdovščina, le ene od organizacij, ki so pomagale uresničiti podvig, je to ne le priložnost, da darila dobijo najrevnejši, pač pa, da jim s prireditvijo, predstavo, včasih tudi s pogostitvijo omogočijo tudi praznično doživetje. Teh namreč predvsem otroci, ki niso vključeni v vrtce in šole, morda letos sploh ne bi izkusili. Kljub temu pa največ pomenijo darila: “Otroci komaj čakajo, da se program, ki ga pripravimo pred podelitvijo daril, konča. In potem vsi navdušeni kličejo Dedka Mraza in treba je doživeti in videti, kako se jim oči svetijo v pričakovanju!” In čeprav je prireditev, kjer imajo tudi otroci s socialnega roba priložnost dobiti darilce, kar nekaj, Gordana Maroh poudarja, da je priložnost, da otroci dobijo natanko tisto, kar so si zaželeli, zanje res neprecenljiva.

“Tako otrokom omogočite, da njihove sanje ne umrejo. Če dobijo to, za kar so prosili, jim to okrepi vero, da bo enkrat še vse dobro! In zato bi ob tej priložnosti vsem dobrotnikom, ki podarjajo rabljene igrače ali knjige res položila na srce, naj podarijo vrhunsko ohranjene. Ker otrok, ki bo od Miklavža, Dedka Mraza ali Božička dobil razcefrano knjigo ali raztrgano in popackano majčko, bo te svoje sanje izgubil in njegovo otroštvo bo prehitro, prehitro minilo!”