Afganistanski dnevnik

Zahod – kdo bo čistil za teboj?

Aids so po mnenju domačina v Afganistan prinesli tujci, ki se veselo predajajo alkoholnim in seveda tudi seksualnim nasladam. Skrito, na dobro znanih krajih.

Naš novinar Gorazd Rečnik raziskuje življenje v Afganistanu.

Naš novinar Gorazd Rečnik raziskuje življenje v Afganistanu.

Medtem ko se je letalo počasi spuščalo proti letališču v Kabulu, sem se čudil nad razgibanim terenom, s katerega se še nobena vojaška sila ni vrnila kot zmagovalka. Le kaj vse te militantno naravnane ljudi različnih ideologij, nacionalnosti in interesov vleče v brezupne vojne pustolovščine?

Mora biti nekaj več kot le zaloge redkih mineralov, ki jih ameriški znanstveniki ocenjujejo na najmanj trilijon dolarjev, afganistanska vlada pa to svoje neizkoriščeno bogastvo ocenjuje za vsaj še trikrat vrednejše.

Mora biti še nekaj več od rdečih makovih polj, s katerimi so po vojaški avanturi Zahoda Afganistanci pristali na 90-odstotnem deležu prav posebnega tržišča, ki deluje izključno na tihotapski osnovi.

S tihotapljenjem imamo pod Alpami kar nekaj izkušenj, toda tihotapci s soljo danes nimajo več take veljave, kot so jo imeli v času dunajskih vladarjev. Danes bi bili radi sami gospodarji, vsaj nekje, če že sami nad sabo ne gospodujemo. A tudi v daljnem Afganistanu nam to ne gre od rok.

Nimamo niti koordinatorja za to deželo s polnimi pooblastili! Naša skladnost politik je v Afganistanu podobna kot globalna – to je katastrofalna.

Celo približno 1.300 oboroženih Martinov Krpanov, kolikor se jih je v desetih letih podalo v to deželo neodkritih zakladov, ni pomagalo. Bojne enote se umikajo in varnost prepuščajo v roke domačim silam, ki so med drugim do zob oborožene z visoko stopnjo nepismenosti in odvisnosti od drog.

Domačin, ki me vozi po Kabulu, mi je pojasnil, da velikih težav zaradi Aidsa pred prihodom tujih sil ni bilo. Prinesli so ga tujci, ki se brez vsakega spoštovanja do kulture, ki to izrecno prepoveduje, veselo predajajo alkoholnim in seveda tudi seksualnim nasladam. Skrito, na dobro znanih krajih.

Tak odnos seveda ne prispeva k izboljšanju slike tujih sil v očeh domačinov, ki se v obupu ne ozirajo na to, s kakšno iglo se pičijo v žilo. Gre za mlade ljudi – pričakovana življenjska doba je 48 let, verjetnost, da bo novorojenček doživel 40 let je manj kot 60-odstotna.

Afganistan zaznamuje še en fenomen – ženske ne živijo dlje od moških, kot je to običajno drugod po svetu. A o tem v prihodnjih dneh. Prav tako kot o korupciji in o rezultatu volitev, na katerega v Afganistanu čakajo že vse od aprila. Iz zanesljivih virov je zmagovalec Ashraf Ghani, uradno bodo rezultati morda razglašeni celo že danes. Kaj bo potem, ne more napovedati nihče.

Medtem pa tuje oborožene sile pri svojem umiku za seboj puščajo še nekaj – neeksplodirana bojna sredstva.

Pogovarjal sem se Soomo Aslami, ki pri Rdečem polmesecu v Afganistanu skrbi za izobraževanje o nevarnosti neeksplodiranih sredstev. Objavljam njeno razmišljanje v angleškem jeziku:

“Večina min je tu ostala še od prejšnje vojne z Rusijo, veliko min pa je bilo v Afganistanu postavljenih tudi med to vojno, Afganistan je kot veste v vojni. A to ni edini problem. Sile ISAF, ki so zapustile Afganistan, so za sabo pustile veliko količino strelnega orožja in min, vojaških baz niso počistili za sabo. To orožje ubije veliko ljudi, ki brez vednosti pobirajo delčke strelnega orožja za svojo zbirko in ga nato odnesejo domov. Tam pa te delci eksplodirajo. Število smrtnih žrtev se tudi zaradi tega povečuje. Včasih je takih žrtev celo okrog 100 na mesec.”

Sooma Aslami

Vsebine nastajajo v okviru Sloginega projekta “Svetovljanska Evropa”.