Afganistanski dnevnik

Se v Afganistanu lahko ponovi Irak?

Zahodne vojske se zdaj umikajo, Afganistan ostaja v negotovosti

Charahi Qumbar 2
Kamp za begunce Charahi Qumbar

Brezpilotna leteča sredstva so v Afganistanu postala del vsakdanjika. Tudi pri nas bo kmalu tako, omogočajo odličen nadzor, zato jih bosta policija in vojska kmalu poslali tudi v naše nebo. Gre za industrijo prihodnosti.

Brezpilotno letalo nad Kabulom

Brezpilotno letalo nad Kabulom

Ogromno industrijo bodočnosti predstavlja voda. Če ni miru, Afganistanci ne morejo graditi jezov za elektrarne in kapacitet za koriščenje lastnih virov pitne vode. Dobički sosed, ki Afganistanu prodajajo vodo, ki priteče iz Afganistana in elektriko, ki bi jo sicer lahko proizvedli sami, so zato toliko višji. Le komu bi bil v interesu mir, če ima lahko denar?!

Vojna v Afganistanu je ves čas povezana z interesom kapitala. Na račun trupel in pohabljencev, si ponekod izplačujejo visoke dividende. Reveže oberejo do kosti, pustijo jim edino vero, ki pogosto pride prav za legitimizacijo obstoječega sistema. In boj proti verskim skrajnežem je potem vedno priročen alibi za kovanje novih dobičkov. Recept za rezanje peruti skrajnežem je preprost: izkoreninjene revščine in nepismenosti. Toda to ni v interesu kapitala.

starec

Morebiten mir bo prišel prav, ko bodo tujci na področjih, na katerih niso naključno postavili vojaških baz, začeli izkoriščati ogromna naravna bogastva. Litijeve baterije že dolgo poganjajo izvidnike, ki rišejo grafe bodočih prihodkov. Vsak dolar, vložen v vojno, se bo krepko pomnožil.

Kabulski vrtiljak

Afganistan

foto: Gorazd Rečnik

Tudi trgovina z drogami prinaša neskromne dobičke – neprimerljivo večje povsod drugod kot v Afganistanu, kjer pred invazijo niso imeli takih težav z odvisniki. V Kabulu so njihova najljubša zatočišča pod mostovi.

Programov za odvajanje je premalo. Kot so se pohvalili v enem od tovrstnih centrov v Kabulu, so pri tem sicer zelo uspešni – povratnikov naj bi bila le tretjina. Ker pa so v najhujši abstinenčni krizi odvisniki zelo naporni, osebje včasih v roko vzame tudi palico.

Center za odvajanje od drog

V kampu za begunce Charahi Qumbar na zahodu Kabula, starec v roko vzame kamen in ga zaluča proti otrokom, medtem ko pojasnjuje položaj več kot 2.500 pribežniških družin pred bombami v Kandaharju. Veliko jih ima več kot 10 otrok, podatka o pravem številu ljudi v kampu ni. Evidence prebivalstva so v Afganistanu še zmeraj znanstvena fantastika.

Medtem, ko paštunskim beguncem že leta vsi samo veliko obljubljajo, naredil pa ni nihče še nič, v mestu kot gobe po dežju rastejo novogradnje. Med povolilno agonijo so sicer nekoliko obstale.

Brez podkupnin je težko graditi. Tudi popolnoma razsuta cesta, po kateri se peljem proti sedežu organizacije Aschiana, je posledica korupcije. Zgradili so jo pred dvema letoma, menda iz najboljšega materiala. Če bi tako kot ta cesta bili grajeni tudi zapori v Heratu, bi se zidovi že zdavnaj porušili.

Ljudje, ki so odgovorni za podkupljiv sistem, ki omogoča tudi sojenje po želji, še posebej, če je na zatožni klopi ženska, zapora ne bodo nikoli videli. Afganistan zapuščam v zadnjih dneh Karzaijeve vladavine. Bo odslej vse drugače? Ali ne bodo več zapirali deklet, ker si njihovi posiljevalci in ugrabitelji lahko privoščijo podkupnine za sodnike?

Jih bodo v zaporih prenehali pretepati in spolno zlorabljati? Ali bodo otroci namesto delat na ulico začeli hoditi v šolo? Bodo mine raztrgale manj udov? Se bodo ženske prenehale sežigati in si v neizmerni stiski zlivati kislino na obraz? Bodo milijarde, uradno namenjene afganistanskemu ljudstvu, res prišle tudi do ljudi? Bodo makova polja nadomestila žafranova?

Afganistancem do takrat preostane le beg. V norost, skrajnost, droge, tujino. Tudi k nam. A Slovenija pred njimi le loputa z vrati. Vzvišeno, kratkovidno, ksenofobno.  46 milijonov, ki jih je porabila za rožljanje orožja v Afganistanu, bi lahko veliko koristneje porabila za premišljene projekte, ki bi resnično dosegli ljudi. Tudi te, ki prihajajo k nam.

Razen od nekaterih dobro zamišljenih, a prav tako ne dolgoročnih, so od naših razvojnih projektov velikokrat imele več živali kot ljudje – še posebej od projektov slovenskega PRT-ja (Provincial Reconstruction Team). Otroci umirajo na ulici, vojska nameni denar za cepljenje konjev. Ljudje umirajo zaradi povsem ozdravljivih bolezni, zaradi pomanjkanja opreme in kapacitet jim po nepotrebnem režejo ude, denar pa gre za zdravila za laboratorijske živali!

Prizor iz muzeja v Heratu

Prizor iz muzeja v Heratu

Zahodne bojne enote se zdaj umikajo. Za seboj puščajo eksplozivna sredstva, aids, odvisnike, zaprte otroke, sistematično posiljevane ženske, prevajalce, ki so še posebej cenjeni na trgu z glavami. Z umorom prevajalca lahko morilec reši svojo družino iz bede, z uporom proti posilstvu bo ženska vso svojo družino pahnila v nemilost.

Po prepričanju bodočega ministra v Ghanijevi vladi se Zahod zdaj umika prehitro. Afganistanska vojska še ni pripravljena. Je v ozadju le bistra ameriška poteza, s katero so ljudi, ki so prej kritizirali tuje sile, prisilili v to, da jih zdaj rotijo, naj ostanejo? Dr. Abdul Samad Hami se zaveda, da se je tudi sam znašel v tem paradoksu. Pravi, da obstaja več vrst okupacije. In slovenska vojska je bila del okupacijske vojske. Prazna blagajna nas ne odvezuje odgovornosti.

Vprašanj je več kot odgovorov. Abdul Samad Hami le upa, da ne bo odgovor podoben tistemu v Iraku.

 

Vsebine nastajajo v okviru Sloginega projekta “Svetovljanska Evropa”.