Afganistanski dnevnik

Mati noči

svetovni dan miru 1
foto: Gorazd Rečnik

V Herat vsak dan prispe vsaj 40 avtobusov Afganistancev iz sosednjega Irana. Tam jih diskriminirajo, ponižujejo in jim jemljejo dostojanstvo. Številni so deportirani brez vsakega razloga, povedo jim, da je njihovi dokumenti niso več veljavni in jih lepo odpeljejo nazaj v Afganistan. Naziv Afganistanec v Iranu uporabljajo kot žaljivko.

S povratniki iz Irana dela nemška organizacija Help, ki je v Heratu zgradila svojo lastno infrastrukturo.  V njihovih nastanitvah imajo posajeno travo, pijejo prečiščeno vodo, izkoriščajo sončno energijo. Kar nekoliko prehud kulturni šok za Herat, a svoje delo počenjajo temeljito in z nemško natančnostjo.

Družine povratnikov izobražujejo, usposabljajo in jim pomagajo na različne načine. Ne tolerirajo otroškega dela. Imajo dovolj denarja, da družine prepričajo, naj otroke namesto na delo na cesto začnejo pošiljati v šolo. Za razliko od večine drugih organizacij, ki povratnikom zagotovijo le šotor nad glavo, za ostalo pa jih ne skrbi, skušajo delovati celostno.

S to organizacijo je sodelovala tudi Slovenija. Zelo cenijo tudi delo nekaterih Slovenk, ki so prišle pomagat pri usposabljanju v Herat. Za delo v taki organizaciji bi moral biti usposobljen, velikokrat pa se zgodi, da imajo v Afganistanu na razpolago precej bolj usposobljene ljudi od teh, ki pridejo tja kot »strokovnjaki« iz tujine.

Nekaj Afganistancev je celo prišlo na obisk v Slovenijo, a pravijo, da bi te izkušnje lahko bile tudi boljše. Namesto na terenu so veliko časa so preživeli po pisarnah naših nevladnikov, prav tako pa so bili presenečeni nad zbirokratiziranostjo naše države.

V Afganistanu je po podatkih mednarodne komisija za nadzor nad korupcijo, ki ji predseduje Drago Kos, za gradbeno dovoljenje potrebno premagati kar 497 birokratskih ovir, za gradbeno dovoljenje za poslovne namene pa kar 602. Po nekaj dneh Afganistanci niso dobili vtisa, da bi bilo glede tega v Sloveniji kaj bistveno boljše. Ponekod v Heratu so nad uličnimi svetilkami postavljene sončne celice. Koliko časa bi pri nas potrebovali za kaj takega? A bolj kot vse sončne celice v Afganistanu potrebujejo mir.

svetovni dan miru 2

Polnoletnica, ki je preživela leto in pol zapora za mladoletnike v Heratu, mi pripoveduje svoje izkušnje o tem, kako »lepo« je v tej ustanovi. Imajo razne delavnice, vsi so zelo prijazni. Razen ene ženske, ki so jo dekleta klicala »Mati noči«.

Afganistanski humor

Vsebine nastajajo v okviru Sloginega projekta “Svetovljanska Evropa”.