Moje ulice

Fantje posebej, punce posebej

"Ni bilo tako kot danes, ko se kar objemajo in hodijo."

Moje Ulice
foto: Arhiv Marte Brüfach

Marta Brüfach pravi, da tudi spomini, če jih ne neguješ, zbledijo. Rojena je leta 1916, mlada leta pa je preživela na Bregu v Ljubljani. Njena mladost je bila precej drugačna, kot jo doživljajo mladi danes. Tudi zaradi časov, kakršni so bili med obema vojnama.

“Solatarice, trnovske smo jim rekli. Takrat je bilo takoj boljše, ko so one pridelek na trg prinesle, prej pa sploh ni bilo trga, da bi kaj kupovali. Počasi je potem trg nastal. Včasih so kar na vozičkih prodajale, od solate naprej vso zelenjavo, tako kot danes. Edino sadja ni bilo toliko. Če je katera imela jabolka, jih je tudi prinesla.”

Plesne vaje v Narodnem domu

Najraje se spominja časa preživetega v Narodnem domu, v prvem telovadnem društvu v Sloveniji, v stavbi današnje Narodne galerije.

“Tam smo pa mi bili. Plesne vaje smo imeli, to je bila mladina, potem smo pa vsake toliko časa naredili piknik. Eden je prinesel vino, ker je bil Dalmatinec. Jaz sem takrat deset krofov spekla. Vsak je nekaj prinesel, recimo piškote in potem smo imeli luštno zabavo.”

V šolo je nekaj čas hodil k nunam, po maturi pa je naredila obrtno šolo. “Iz šole pa na promenado, to je bilo pa obvezno. Ampak bog ne daj, da vas je kakšen učitelj videl z moškim, še sploh, če si bila ženska. Ja, ja, to pa ni bilo tako kot danes, ko se kar objemajo in hodijo.”