Reakcija

V pričakovanju celostne ureditve

Po prenovljenem zakonu o ohranjanju narave je kolesarjem dovoljena vožnja po utrjenih poteh v naravi. A s pomembnimi omejitvami.

kolesarjenje
Oznake na koroškem kolesarskem festivalu
foto: Nejc Jemec

Brez skrbi pred inšpektorji ali policisti se lahko kolesarji po utrjenih poteh v gozdu zdaj vozijo le, če lastnik vožnje ne prepoveduje, oz. po gozdnih cestah, vlakah, če so te označene za vožnjo s kolesi. Po planinskh poteh pa le, če so označene za dvonamensko rabo (ali zgolj za kolesarjenje). Kar pa zaenkrat še niso.

Glede na gozdnatost Slovenije in na pokritost z markiranimi potmi, kolesarjem torej ne bo namenjenih toliko poti, da bi bili večinsko zadovoljni, sploh pa premalo res mikavnih tras. Razen, če se bodo z lastniki gozdov in planinsko organizacijo dogovorili za uporabo.

Kako bodo lastniki gozdov svojo odločitev sporočili morebitnim uporabnikom utrjenih gozdnih poti, je še stvar natančnega dogovora. “Lastnik lahko postavi tablo. Mi bomo priporočali neagresivne metode, ne nekih skal ali pa ne vem česa, ampak pač neko oznako, tablo, pač estetsko, ki bo ustrezala in ne bo agresivna, ker ne želimo agresivnih metod,” pojasnjuje Jelka Kremesec Jevšenak z Ministrstva za kmetijstvo in okolje.

Nesorazmerne kazni za vožnjo v naravi

Je pa spremenjeni zakon tudi predstavnike ministrstva negativno presenetil z nesorazmernimi kaznimi. Kolesar bo namreč za nelegalno vožnjo v naravi po novem plačal 100 evrov, motorist, denimo, pa med 40 in 100 evri.

Policisti so lani sicer 10 kolesarjev v naravi opozorili, petim pa izdali globo. Ob predstavitvi zakona o ohranjanju narave zainteresirani javnosti je bilo sicer slišati napovedi o strožjem nadzoru, obenem pa tudi že pomisleke, koliko bo takšen nadzor sploh mogoč ob siceršnji obremenjenosti inšpektorjev in policistov.

Iskanje konsenza o kolesarjenju v naravi

Kljub različnim pogledom znotraj organizacije, se odnos do kolesarjenja na Planinski zvezi Slovenije (PZS) – po zagotovilih načelnika komisije za turno kolesarstvo Jožeta Rovana – spreminja na bolje. Kar pomeni tudi postopno pripuščanje kolesarjev na planinske poti.

“Narašča število kolesarskih odsekov in kolesarjev, ki se s tem ukvarjajo. Naše ankete kažejo, da tretjina članov planinske organizacije tudi turno kolesari.”

Na PZS so sprejeli kriterije, po katerih lahko določene planinske poti v skladu z zakonodajo namenijo za dvonamensko rabo, torej tako za hojo kot za kolesarjenje.

Nekaj deset kilometrov takšnih poti je že potrjenih, a so potrebna še nekatera soglasja države. Po optimističnih pričakovanjih pa jih bo v treh letih tisoč kilometrov, razlaga Rovan. Tudi t. i. enoslednice, a le, če bodo dovolj pregledne.

Med potmi, namenjenimi kolesarjem, pa ne bo tistih nad gozdno mejo. “Pri visokogorju smo zelo previdni, ker se tam vsaka poškodba bistveno dlje celi, medtem ko je v gozdnem prostoru s tem bistveno manj težav.”

Lastniki gozdov za kolesarjenje na lastno odgovornost

O pomislekih in željah lastnikov gozdov Veronika Valentar pravi, da “letošnji zakon o gozdovih zaradi žledoloma predvideva, da se vsakdo, ki se nahaja v gozdu, tam nahaja na lastno odgvornost in lastniki gozdov bi si želeli, da se to uveljavi tudi za naprej.”

Prav tako je v interesu lastnikov ustrezno urejanje in označevanje kolesarskih poti. “Da je stvar urejena in potem lahko tudi pričakuješ, da bo po določeni poti pripeljal kolesar. Zdaj, ko ga ne moreš pričakovati, je lahko kaj narobe, tega pa si nihče ne želi.”

Kolesarji manj vplivna interesna skupina

Volja med vpletenimi za celostno ureditev področja torej obstaja, ne bi pa škodila konkretnejša spodbuda pristojnih ministrstev, ne le okoljskega. Zakon o ohranjanju narave so junija sprejeli poslanci z 68 glasovi za in nobenim proti. Prvotni osnutek je bil deležen večih popravkov, na koncu pa se je izkazalo, da so kolesarji med zainteresiranimi manj vplivna skupina. Deloma tudi zaradi razdrobljenosti kolesarske skupnosti.

Medresorska delovna skupina, ki bi se celostno lotila področja kolesarjenja v naravi, na primer ni bila ustanovljena, kljub obljubi ministrstva. In tudi zato je bilo ob javni predstavitvi zakona slišati, da se morajo lastniki gozdov, kolesarji, planinci, lovci in ostali deležniki – če ni pobude s strani države – začeti najprej pogovarjati in dogovarjati sami, kajti celostno urejeno področje je v interesu vseh.

Poleg sporov, do katerih prihaja med deležniki, nastaja tudi gospodarska škoda

Kolesarjenje v naravi je denimo že čez severno mejo neprimerno bolj razvito kot pri nas. Peter Zajc iz Slovenskega gorskokolesarskega konzorcija v kolesarstvu vidi tudi izjemno turistično priložnost. Za naravne poti, ki bi jih širše promovirali, pravi: “Mislim, da si vsi želimo, da poti, ki so bodisi pohodniške, kolesarske ali za mešano rabo, lahko dodamo še kolesarske parke, da imajo znanega upravljalca, pravila in odgovornosti – tako upravljalca, kot uporabnika. In na ta način bi lahko prišli do bolj smiselnega načina urejanja.”

Pomembno se mu zdi dajanje pozitivnih zgledov, obveščanje javnosti, kaj gorsko kolesarjenje v resnici je, in vključevanje lastnikov zemljišč. Sistematično delo, pravi, bo dalo rezultate.

“Zakonodaja je morda šele posledica interesa neke skupnosti. In do tega trenutka gorsko kolesarjenje pač ni imelo neke zelo pomembne vloge znotraj slovenske družbe, čeprav imamo izjemne uspehe tekmovalcev, ki so uspehe dosegli tako, da so izvajali treninge povsem nelegalno, s tem, ko so se gibali. Ampak to pač terja svoj čas.”