“Pričakujejo, da bo kot v šoli, da bodo malo zapostavljeni, da bodo izločeni, potem so pa na morju in so enaki! Skupaj se kopajo, skupaj se zvečer zabavajo in se počutijo vključene. In so vključeni! Zato ob odhodu domov kar žarijo! Njim tako letovanje toliko več da, ker nikoli prej tega niso občutili,” na poseben pomen letovanj za otroke iz težkih socialnih opozarja Nina, dolgoletna vzgojiteljica in pedagoška vodja letovanj pri ZPM . Letovanja, ki jih pripravljajo različne, tudi humanitarne organizacije, so namreč že vrsto let namenjena tako otrokom, ki jim starši take počitnice lahko plačajo, kot tudi tistim, ki morja ali počitnic v gorah ne bi doživeli brez donatorske pomoči. In druženje teh dveh, pogosto ločenih svetov, je za vse neprecenljivo.
Mnogi otroci prvič vidijo morje ali doživijo letovanje v gorah, mnogim je izkušnja dragocena, ker odkrijejo nov svet: “Željni so bližine in objema, ki ga pa na začetku, v prvih dneh letovanja, zagotovo zavračajo, ker tega niso navajeni. Ko te pa spoznajo in te pustijo v svojo bližino, pa je to njihov prvi stik z nekom, ki lepo skrbi zanj in ga ima rad.”
Izkušnja, pomembna za vse, a spremljevalka otrok na letovanju, učiteljica Marija, opomni še na dodaten pomen počitniške izkušnje za tiste otroke, ki doma doživljajo veliko nasilja.
“Dobro je, da gredo vsaj za teden dni iz svojih družin, da izkusijo svet brez kričanja, grdih besed, tepeža, stalnega pričakovanja nasilja in strahu, kaj se bo zgodilo, ko prideta oče ali mama domov. Povsem presenečeni so denimo nad tem, da nas skrbi zanje. Če denimo nekoga iščemo, je ta povsem presenečen, češ, kako to, da vas skrbi, kje sem? Kako vas lahko skrbi zame? Res so presenečeni nad takim ravnanjem, ki je za nas povsem običajno, zanje pa očitno ne…”
Med takimi je tudi petletna deklica, ki med letovanjem nikakor ni želela upoštevati navodil : “Predvsem tistih, da mora vedno povedati, kam gre. In smo jo nenehno iskali. Ko smo jo našli ali pa če je ušpičila kaj drugega, se je zaprla vase, si pokrila z rokami ušesa in se začela tresti ali pa je začela sesati palček. Kasneje smo ugotovili, da je bilo doma veliko nasilja in kadar je oče tepel mamo, se je tako zaščitila, da ni poslušala vseh grdih besed, ki jih je oče govoril mami. Grozno…”
Dolgoletnim spremljevalcem in vzgojiteljem se vsako leto pridružijo novi in prvo srečanje s tako ranjenimi otroki, lačnimi objemov in sprejetosti, je včasih presunljivo tudi za vzgojitelje, pravi Nina: “Nekateri vzgojitelji se na naših sestankih potem tudi zjočejo. Težko je, hkrati pa je pomembno, da lahko tem otrokom veliko več daš, kot si morda pred tem pričakoval.”
Z vsakim dnem, preživetim daleč od domačega in šolskega okolja, se topijo tudi razlike, temelječe na materialnih dobrinah: “V šolah so otroci nenehno primerjajo in tisti, ki ne nosijo priznanih znamk ali nimajo trenutno popularnih stvari, so zapostavljeni. Na morju pa to kar zbledi, v kolonijah smo si vsi enaki. Vzgojitelji smo pozorni na te razlike in naredimo vse, da na različne načine v dogajanje vključujemo otroke iz socialno šibkejših okolij. Iz tega nastane povsem drugačna izkušnja kot jo imajo v šoli, otroci si nato vsi pomagajo in sodelujejo. Ker se o tem tudi pogovarjamo, je to pomembna izkušnja tudi za tiste otroke, ki prihajajo iz premožnejših družin in se v takem okolju srečujejo z otrokom, ki nima. In spoznavajo, da so si enaki, enakovredni, le da starši komu česa morda ne more kupiti.”
In preden se te razlike razblinijo, so včasih vrstniki otroka pripravljeni izločiti iz družbe že zaradi res majhnih stvari: “Na letovanju sem spremljala fantka, ki je bil umazan, neurejen, prav vse njegova stvari, oblačila, potrebščine, celo zapakirani robčki so zaudarjali po vlagi in cigaretnem dimu. Najbrž je živel v kakšni kleti ali majhni sobici, kjer se je nenehno kadilo. Vse njegova stvari sva oprala, umila sem mu lase in bil je povsem prenovljen. Otroci, ki so se mu prej izogibali, so se začeli z njim igrati, on pa je kar žarel. In vse, kar je bilo potrebno za tako preobrazbo, je bilo nekaj praška in volje…”
In po nekaj lepih počitniških dneh je skorajda vsem res težko oditi domov in se posloviti od novih prijateljev, toda v vsaki izmeni je kdo, ki ga domov ne vleče iz veliko resnejših razlogov: “Vedno je kdo, ki bi rad ostal za vedno, ki ne bi šel domov, ker je prvič doživel ljubezen in pa sploh normalne pogoje za življenje: lastno posteljo, čistočo, redne obroke. Take, osnovne stvari, za katere sploh ne pomislimo, da jim bodo toliko pomenile…”
Letos, ko je zaradi zaostrenih pravil zdravstvene zavarovalnice za otroke iz socialno ogroženih družin še nekoliko manj možnosti, da bi izkusili letovanje, bodo toliko pomembnejša sredstva donatorjev za ta namen
Da bi bilo lahko lepo tudi tistim, ki se na počitnicah ne morejo načuditi že petim obrokom raznovrstne hrane, geslo BOTER5 (brez presledka!), poslano na številko 1919, namenjamo prav zbiranju sredstev za letovanje otrok iz tega projekta. Tako podarjenih 5 evrov bo v celoti namenjenih tem letovanjem, vtise otrok, med katerimi bodo mnogi prvič videli morje, pa bomo z vami delili na FB strani Botrstva in Vala 202.
