Lana Del Rey: Ultraviolence

foto: Neil Krug

Tretje dolgometražno delo Lane Del Rey ali njeno drugo izdano pod streho založbe velikanke je občutljivo že zaradi zaporedja. Na drugem se pokaže, kaj, kako in kam. V primeru vpadljivih solistov, ki so preformerji in avtorji hkrati, pa še toliko bolj – kako so ti artistično močni in samostojni, kakšna je njihova karierna vizija in kako se spopadajo s vsesortnimi pritiski, ki na njih prežijo zavoljo zelo ali pa celo preveč uspešnega albuma-predhodnika. Born To Die, Lanin prejšnji, se je v dragocenost v bankovicih spremenil 7-milijon-krat.

Ameriška baročna- ali sanjava-pop starleta je vsa testiranja prestala z odliko. Razlogov za smeh ima več kot dovolj. A še vedno se šobi nadvse resnobno. Zakaj tako? Ker je odločno zapopadla svoj film, v katerem dovoli spreminjati le trike. Res? Seveda ne!
Lana Del Rey, problematična pubertetnica iz New Yorka, z otroštvom zapravljenim v odročnem Lake Placidu, je the-umetnica in zato ne popušča. K slavi, še večji slavi jo nosi legitimnost avtorskega izraza. Pritiski so zanjo le piš v vetru, še bolj pogosto sapa, ki jo navdihuje.

Album Ultraviolence je odličen, pa čeprav zelo spomninja na Born To Die. Pa še to ni res. Ta album je odločno boljši, bolj dodelan, bolj izdelan kot tisti izpred dveh let. Nova zvezda je zdaj – še krepkeje potrjeno – rojena. Lana Del Rey pa ves ta fenomen, posmehujoče da je kaj, imenuje Super-nasilje.