Reakcija

“Mi Slovenci naredimo najboljši falafel”

V lanskem letu je Slovenija na prvi stopnji odločala o 195 prošnjah za azil, zavrnila jih je 82 odstotkov, povprečje Unije pa je 65 odstotkov.

trubarjeva
Trubarjeva ulica
foto: Urša Culiberg

Trubarjeva cesta v Ljubljani postaja bogato stičišče kultur, tradicij, jezikov in okusov. Pripoveduje globalno zgodbo o povezanosti in prepletenosti vsega sveta. Ob tem odpira naša obzorja in rahlja samoumevnost predstav o razvoju, kulturi in identiteti.

Sprehod po Trubarjevi nam približa Bangladeš, Kenijo, Egipt, Maroko, Palestino, Kitajsko, Indijo, Grčijo, Bosno in Hercegovino, Makedonijo, Turčijo …

Bangladeš

Lasnik restavracije z bengalsko hrano Tandoori Asrar Osmani  je v Ljubljano prišel študirat pred devetimi leti. Delal je v različnih podjetjih, tudi na Trubarjevi. “Takrat Trubarjeva cesta še ni bila tako razvita. Danes je bolj multikulturna in pisana. To je zelo zanimivo. Vsak ima svoj način. Ljudje tukaj živijo in uživajo.

Bangladeš je država, ki jo zelo ogrožajo podnebne spremembe, kar ob revščini postaja vse pomembnejši razlog za izseljevanje ljudi. Denar, ki ga potem pošiljajo domov, je pomemben vir preživetja njihovih družin. Delavci migranti so po podatkih Eurostata leta 2012 v svoje domovine nakazali skoraj 39 milijard evrov. Od tega so 28 milijard poslali na območja zunaj Evropske unije. Razvojna pomoč EU je tisto leto znašala 55 milijard evrov.

Kenija

Le nekaj korakov staran od Tandoorija je križišče, ki ni označeno na zemljevidu. V Skuhni se srečujejo maroška, palestinska, egipčanska in kenijska kuhinja. Šef kuhinje je Jaber Elmasry“Skuhna ima vsak dan novo obleko.”

Kuhar je vedno iz države, katere specialiteta je na jedilnem listu. Včeraj je bila to kenijska. Pripravil jo je Stephen Chay, ki pa v Slovenijo ni prišel kot kuhar. Bil je namreč turistični vodič. Zdaj pa kuha, ker ne najde druge zaposlitve. “Kjerkoli sem iskal službo, so me vprašali, če imam študentsko napotnico.”

Za delo prek študentskega servisa je že prestar, tako da zdaj dela v Skuhni. Njegov šef je v Slovenijo prišel kot koordinator projekta rehabilitacije otrok iz Gaze, kot prevajalec pa je delal tudi v azilnem domu. “Ljudje, ki prihajajo iz tretjih držav, imajo izobrazbo ter drugačno kulturo in to Slovenijo in Evropo bogati. Ljudje tu imajo predstavo, da migranti samo pridejo in vzamejo denar, ampak to ni res.”

Grčija

Lastnica trgovine Grk.in.ja Maria Maridaki Čalić ni ekonomska migrantka – v Ljubljani živi že 14 let. Evropa zapira svoja vrata pred pribežniki na grški meji, Grki pa bežijo na tej strani zidu: »To je paradoks. Zgodbe migrantov, ki prihajajo v Grčijo zaradi njenega geografskega položaja, so zelo žalostne. Je pa tudi res, da trenutno Grčija nima prave pomoči s strani EU.« Pomoč, ki prihaja, pa je državo, ki je še pred desetimi leti gostila olimpijske igre, na številnih področjih zelo približala državam v razvoju.

Kitajska

Čisto drugačno zgodbo kot Grčija je na področju gospodarskega razvoja doživela Kitajska. V Kitajski restavraciji Zhong Hua nam postreže diplomirana ekonomistka Zhang Hua in opiše svojo izkušnjo s  šolanjem: “Na Kitajskem hodijo v osnovno šolo dopoldan in popoldan. Dobila sem domačo nalogo, ki sem jo morala narediti do popoldneva. Nisem imela časa niti za kosilo. Ker nisem uspela vsega narediti, sem enostavno jokala.”

Zhang Hua opaža, da glede tekmovalnosti tudi Slovenija vse bolj postaja podobna Kitajski.

Palestina

Abid Shaar iz restavracije Falafel opaža, da razvite države pomagajo državam v razvoju zaradi lastnega interesa. Čeprav si ga lastijo številni narodi, je prepričan, da je falafel palestinski, saj pozna njegovo zgodovinsko poreklo. “Ampak to ni važno. Jaz se včasih hecam in pravim, da mi, Slovenci, naredimo najboljši falafel.”

BIH

V Hiši začimb smo se pogovorili z Osmanom Đogićem, ki pravi, da se je z začimbami začel ukvarjati pred šestimi ali sedmimi leti, ko je začel več razmišljati tudi o svojem zdravju, saj imajo začimbe tudi zdravilne lastnosti. Prepričan je, da je zanimanje za hrano z določenega področja povezano tudi z zanimanjem za splošno kulturo. “Začimbe, ki se na določenem področju uporabljajo stoletja in tisočletja, so del kulture teh krajev.”

Začimbe so v zgodovini imele tako pomembno vlogo kot danes nafta.

Turčija in Makedonija

Serdelj Zendeli je lastnik lokala s hitro turško prehrano Šeherezada. Ljudje ne opazijo, koliko garanja in odrekanja je v ozadju. Kebab je postal svetovni fenomen.

“Treba je ogromno garati in zbijati ceno in stroške, da sploh obstanemo,” pravi makedonski Turek, ki v Sloveniji živi že 35 let.

Z združevanjem kultur postajamo zmeraj boljši

Nekaj metrov naprej v Pikniku Wasim Alkhatib na jedilniku nima izdelkov živalskega izvora. Nasprotuje ubijanju in mučenju živali. Toda na svetu je danes veliko mučenja, ne samo živali, ampak tudi in predvsem ljudi. “Zelo dobro sem seznanjen s tem. Tako kot sočustvujemo z živalmi, bi bil čas, da bi začeli sočustvovati tudi z ljudmi. Tudi z nami Palestinci, ki smo večni begunci. To je že malo sarkastično. Živiš in verjetno boš tudi umrl kot begunec. Povsod si drugorazreden državljan in si pač diskriminiran.”

Wasim se proti diskriminaciji bori s palestinsko folkloro. Nastopa v folklorni skupini Rozana. Opisuje odziv ljudi ob zadnji arabski plesno gledališki predstavi: “Nekateri so se celo zjokali. Čeprav smo vse skupaj speljali na zabaven način, brez tragičnih zgodb. Jaz kot Palestinec, ki živim v Sloveniji, ima svoje pozitivne kot tudi negativne lastnosti. Prav tako Slovenci. Pozitivne lastnosti iz moje domovine skušam združiti z dobrimi lastnostmi slovenske kulture in na tak način postajam zmeraj boljši.”

*Oddaja je nastala v okviru kampanje “Tukaj sem” Mirovnega inštituta.