Vroči mikrofon

Lajšanje vesti z razvojno pomočjo

Ali razvojna pomoč odraža dejanske potrebe držav v razvoju in v kolikšni meri je razvojno sodelovanje le PR globalnih korporacij?

Hiša, otroci, pomoč, upanje
SLOVENIJA, KROPA, 11.03.2007, 11. MAREC 2007 Na Gregorjevo otroci v Kropi spuscajo luci po vodi. Starodavni obicaj pravi, da so na Gregorjevo kovaci spustili svece […]
foto: Foto: Bobo

“Države bi se morale razvijati od znotraj. Vsaki državi in vsaki celini bi morali dovoliti razvoj v skladu z njeno lastno tradicijo in kulturo, z viri, ki jih ima na voljo,” meni ustanoviteljica organizacije Women Of Africa Alice Ukoko iz Nigerije.

“Organizacij, ki k nam prihajajo pomagat je veliko, povsod so. Pogosto so namenjene same sebi in sploh nimajo stika z ljudmi. Nihče jih ne nadzira. Dogaja se nov val kolonizacije in mednarodna pomoč je pogosto le njeno orodje.”

V ozadju razvojnih projektov so pogosto gospodarski interesi. Nigerijska borka za človekove pravice se sprašuje: “Kako lahko država, ki nima nobenih gospodarskih interesov, pomaga državi s številnimi naravnimi bogastvi? To ni logično. Razen, če je v ozadju skrita agenda.”

Skrb za PR

Finančni analitik Igor Erker meni, da bi del razvojne pomoči lahko uvrstili v kategorijo odnosov z javnostmi: “Prepričan sem, da je skrb za lokalno okolje del PR-ja velikih korporacij. Vendar je to pretežno še vseeno PR.”

Slovenija zaostaja za zavezo, da bo za razvojno pomoč do leta 2015 namenjala 0,33% BDP. Že tretje leto zapored ga namenja le 0,13%.  V letu 2013 je to znašalo 46,3 milijonov dolarjev, od tega je bilo le okrog 15 milijonov bilateralne pomoči.

Razvojno pomoč obremenjuje izjemno veliko birokratskih zahtev, nevladne razvojne organizacije pa državo pogrešajo na terenu.

V preteklosti je Slovenija izvajala tudi razvojne projekte kot je na primer cepljenje konj v Afganistanu. Številni se utemeljeno sprašujejo, ali so takšni projekti res tisto, kar najbolj potrebuje lokalno prebivalstvo.

Dr. Sarah Lunaček Brumen na podlagi svoje raziskave v Nigru opisuje, da se pred izvedbo razvojnih projektov pogosto ne naredi raziskave potreb lokalnega prebivalstva.

“Projekti zahodnih vlad so največkrat večji in obsežnejši, manjše organizacije imajo manjši domet. a pogosto boljše poznajo lokalne razmere.”

Od Mure do Mehike

Antropologinja dr. Nina Vodopivec z Inštituta za novejšo zgodovino dvomi v celotno idejo linearnega razvoja. Med drugim je preučevala tekstilne delavke v obdobju tranzicije.

“Problem je to, kar se dogaja tako z Murino delavko kot z delavko v Bangladešu ali Mehiki. Treba je osvetljevati mehanizme izkoriščanja. Prikazovanje Afrike le v smislu revščine in umirajočih otrok, nam ne osvetljuje mehanizmov, ki vzpostavljajo to, da prihaja do takih žrtev. Kolonizacije ni konec, dejansko se še vedno nadaljuje.”

Maja Ladić z Mirovnega inštituta, ki izvaja razvojne projekte v Ruandi, pa meni, da bi projekti morali biti zastavljeni bolj trajnostno.

“Mislim, da si tako imenovani globalni Sever oziroma Zahod prek razvojnega sodelovanja oziroma dajanja razvojne pomoči lajša svojo vest. Hkrati pa globalna situacija kaže, da je s konceptom razvoja, ki se prepogosto razume kot gospodarski razvoj, nekaj narobe.”

Oddaja je nastala v okviru kampanje Tukaj sem Mirovnega inštituta .

*Izjava je v angleškem jeziku