Vroči mikrofon

Prave ljudi na prava mesta

Dr. Andrej Kohont: "Ne bi nam smelo biti vseeno za državo. Tudi sodelovanje bi nam pokazalo, da je mogoče skupaj doseči cilje, zaveze in pričakovanja. Politično prepričanje ne bi smelo biti prvo merilo."

Stefanec Pahor
Borut Pahor in Boris Štefanec
foto: BoBo

Zakaj ne kandidirajo tisti, za katere smo prepričani, da bi dobro in odgovorno opravljali delo na najvišjih položajih v državi? Kdo se prijavlja na razpise, kako se izbira med kandidati, kdo je izbran? S temi vprašanji smo se odpravili k predsedniku države, predsednici Uradniškega sveta, strokovnjaku za kadrovski menedžment, k nekdanjemu politiku, ki ne najde službe, in k zagovorniku izbiranja kandidatov z žrebom.

Borut Pahor, predsednik republike: “Razmere so take, da moramo tisti, ki prevzemamo odgovorne dolžnosti, vedeti, da razen osebnega zadoščenja, če narediš nekaj dobrega, kakšne posebne hvale ali podpore med ljudmi ne bomo dobili …, ko sem v drugem poskusu razpisa za predsednika senata KPK opravil nekaj pogovorov s tistimi, ki vedo in povedo pametne misli o delu komisije in o pregonu korupcije, z ljudmi, ki so spoštovani strokovnjaki doma in v tujini, so mi povedali, da ni nobenih možnosti, da bi v teh okoliščinah prevzeli neposredno odgovornost. Jih ne obsojam, ker ima vsak pravico odločati o svoji usodi, a to kaže, če uporabim zelo zlizan izgovor, da je lažje brez odgovornosti govoriti kako naj bi bilo, kot prevzeti odgovornost za to, da urediš stvari, kot morajo biti.”

Zorica Bukinac Cimperšek, predsednica Uradniškega sveta, o depolitizaciji izbiranja uradnikov, ki je eden izmed ciljev tega organa: “Cilj obstoja uradniškega sveta je zagotavljanje kakovosti v javni upravi. Depolitizacija pomeni proces, politizacija je realnost, ki je ni mogoče povsem izključiti iz življenja. Cilj, da bi izbrani najvišji javni uslužbenci ustrezali pogojem strokovnosti, usposobljenosti ali izkušenosti, pa je po mojem prepričanju povsem realen.”

Dr. Andrej Kohont s Katedre za socialni in kadrovski menedžment na Fakulteti za družbene vede in član strokovnega sveta Slovenske kadrovske zveze: “Objektivni kriteriji in vnaprej znana pravila pomagajo pri selekciji, pa tudi kandidatu so v pomoč, saj preko teh kriterijev ugotovi, kaj se bo od njega pričakovalo na delovnem mestu …, dober glas delodajalca se širi, pa tudi slab glas delodajalca zelo hitro doseže ljudi, ki kandidirajo.”

Aleš Leko Gulič, profesor slovenščine in nekdanji politik, ki že dobri dve leti zaman išče službo: “Za politiko se ne odločajo več kvalitetni ljudje. Če primerjamo sestavo Državnega zbora leta 1992 z današnjo, je padla izobrazbena raven, pa tudi splošna razgledanost, govorniške sposobnosti …, ljudje se prijavljajo po sili, ker jih stranka v okraju določi, da bi bili dobri, ali pa iz kakšnih nezdravih nagibov …, če bi se danes prijavil na razpis za uradniško mesto, verjetno nimam možnosti, da bi bil sprejet, če pa bi zamenjal stranko, bi s tem pokazal pravo mero oportunizma, ki lahko služi novemu gospodarju.”

Marko Vrtovec, idejni vodja projekta Sanjska služba, je prepričan, da je treba za boljše rezultate razpisom, volitvam in imenovanjem dodati še žrebanje: “To ni nič novega, gre za antični mehanizem izbiranja predstavnikov, s katerim določimo nabor vseh, ki so kompetentni za odločanje o neki stvari, potem pa izžrebamo odbor strokovnjakov, ki bo sposoben sprejemali odločitve v korist vseh ljudi. Taki izbranci niso nikomur nič dolžni. Američani imajo zanimiv pregovor o kadriranju, ki pravi, da prvorazredni ljudje pripeljejo prvorazredne ljudi, drugorazredni drugorazredne, tretjerazredni pa tretjerazredne ljudi. Če nimamo prvorazrednih politikov, ti niso sposobni kadrirati prvorazrednih upravljalcev državnega premoženja, če so tretjerazredni politiki, so tudi upravljalci tretjerazredni. Postaviti moramo višje standarde odgovornosti in učinkovitosti. Percepcija politike je danes taka, da se pameten in sposoben človek ne želi ukvarjati z njo.”