Odpotoval je Tomaž Pengov

Tomaž Pengov 1949-2014

Tomaž Pengov
foto: Bobo

Tomaž Pengov nas je po kratki in težki bolezni zapustil v svojem petinšestdesetem letu.

Z leta 1973 objavljenim prvim, danes legendarnim albumom Odpotovanja, ki hkrati velja tudi za prvo neodvisno posneto slovensko ploščo, je utrl pot drugim, ki so prišli za njim. Po vseh merilih velja za enega ključnih akterjev kantavtorske ustvarjalnosti na območju nekdanje Jugoslavije.

V glasbeno in literarno zgodovino se je neizbrisno zapisal s samosvojo tenkočutno trubadursko liriko, iskanjem izgubljenih trenutkov, razkrivanjem najglobljih trenutkov intime in prav tako s posebnim, prepoznavnim igranjem njemu najljubše dvanajststrunske kitare. Bil je mojster mehke in zasanjane akustike, prej pesnik in pripovedovalec kot pevec, vedno pa iskren ter izpovedno močan.

Rahlo raztresen in zamišljen, a vedno veder, nikoli docela slabe volje – takšen je bil Tomaž, kot smo ga poznali tisti, ki se z njim nismo družili ravno vsak dan. Sicer je bil, kot je dostikrat poudarjal, rad sam, s kitaro in svojimi verzi.

Raje igram v živo kot hodim po studiih“, je rekel, in tudi zato so za njim ostali le štirje studijski albumi (Odpotovanja – 1973, Pripovedi  ‎- 1988, Rimska cesta – 1991, Biti Tu  – 1996, Koncert – 2012), mala plošča Napisi padajo/Črna pega čez oči in labodji spev, leta 2011 objavljena knjiga poezije z albumom Drevo in zvezda. In seveda glasba za filme in gledališča. Tik pred smrtjo je dočakal tudi album devetih njegovih posodobljenih pesmi s Polono Kasal – med njimi je tudi njegova prva in morda najbolj znana pesem Cesta.

Leta 1997 je dobil Ježkovo nagrado, čeprav bi si zaslužil tudi kakšno Prešernovo. Ampak Tomaž ni bil tak, da bi se kam rinil, še med prijatelje se ni prav dosti, potem ko je odmrl prav tako legendarni Šumi. Tudi nastopal ni prav veliko. Njegovi koncerti so bili vsi posebno doživetje, svojih besedil ni znal prav na pamet in tako je včasih prišlo tudi do improvizacij. Ampak brez tega ne bi bil, kar je bil.

… in streseš pesek iz popotnih čevljev
nekdo te vpraša kam hočeš
in poveš, da si bil tam, 

Iz pesmi “V  nasmehu nekega dneva”.

In naš Tomaž je zdaj tam …