Frekvenca X

Obvezno cepljenje škoduje zdravstvu, nasprotniki cepljenja pa vsem

Dr. Ben Goldacre: Znanost ni našla nobenih dokazov o povezavi cepiv in avtizma

cepiva
Cepiva niso zarota farmacije in ne povzročajo avtizma. Človeštvo rešujejo pred smrtnimi boleznimi.
foto: Sanofi Pasteur

Nekoč so bila slavljena kot medicinski čudež, ki je rešil svet pred zloveščimi boleznimi, s katerimi je človeštvo večinoma izgubljalo bitke in se neuspešno spopadalo že tisočletja, zadnja leta pa so ljudje nanje začeli gledati s skepso in sumiti, da so v resnici škodljiva in da jih zdravstveni strokovnjaki in farmacevtska industrija zavajajo.

Kako se je lahko zgodilo, da so cepiva, ki so pregnala strašne bolezni preteklosti, kot so črne koze in oslovski kašelj, ki so kosile med otroki in odraslimi in neizprosno jemale in pohabljale življenja, prišla na tako slab glas?

Tudi druge bolezni, kot so rdečke, ošpice, otroška paraliza, mumps in norice so zaradi cepiv v razvitem svetu bolj ali manj stvar preteklosti, medtem ko so bile še pred sto leti nekaj vsakdanjega.

Eden od razlogov se mogoče skriva v tem, da se ljudje zaradi odsotnosti teh bolezni preprosto ne zavedajo več, kaj so povzročale in kakšno spremembo in varnost so cepiva prinesla. Na drugi strani vidijo samo bolezni in sindrome, ki obstajajo danes in seveda iščejo krivca zanje, ki ga lahko mimogrede neutemeljeno najdejo v cepivih. Ugled in verodostojnost cepiv je resno zamajala znanstvena raziskava, ki jo je leta 1998 objavil britanski zdravnik Andrew Wakefield.

V raziskavi je dr. Wakefield odkril dozdevno povezavo med cepivi proti ošpicami, mumpsu in rdečkam z nastankom avtizma. Ta študija je sprožila cel vihar in paniko, predvsem med starši v Veliki Britaniji, ZDA in tudi drugod po svetu. In ti so se začeli množično upirati proti cepljenju svojih otrok. Zaradi tega upora proti cepivom so se začele v razvitih državah v zadnjih letih spet pojavljati bolezni, za katere so zdravstveni strokovnjaki mislili, da so izkoreninjene.

Čeprav so znanstveniki izsledke Wakefieldove študije docela izpodbili, pozneje pa se je celo izkazalo, da je zaradi finančnih interesov rezultate svoje raziskave namerno priredil, je senca dvoma ostala.

In kaj sploh so cepiva oziroma kako jih pripravljajo? Cepiva so v bistvu raztopina bioloških molekul, ki aktivirajo naš imunski sistem. Človeški imunski sistem je namreč izredno dovršen sistem obrambe in ima celo svoj spomin. Cepiva v ta imunski spomin vtisnejo prstni odtis določenega patogenega organizma, kot je denimo virus ošpic, in ga na ta način usposobijo za hiter in učinkovit odgovor na morebitni vdor tega virusa v telo. Če tako virus ošpic vdre v telo cepljenega človeka, je imunski sistem nanj že pripravljen in ga zlahka onesposobi, v nasprotnem primeru pa lahko virus telo onesposobi, še preden se imunski sistem zadostno pripravi na obrambo.

V najbolj enostavni obliki so cepiva izdelana iz mrtvih virusov ali bakterij, ki so bili uničeni s npr. pomočjo kemikalij ali vročine. Takšni primeri so cepiva proti gripi, koleri in ošpicam. Cepiva lahko vsebujejo tudi žive, a v takšni meri onesposobljene mikroorganizme, da ne morejo škoditi telesu, imunski sistem pa vseeno aktivirajo. Večina cepiv je pripravljenih na ta način, obstajajo pa tudi novejše metode, ki vključujejo sodobne tehnike genetskega inženiringa in DNK rekombinantne tehnologije.

Klikni za interaktivni zemljevid!

Preprečljivi izbruhi rdečk (modre) in ošpic (rdeče pike) od leta 2008 do 2014

V takšnih cepivih niso prisotni mrtvi ali onesposobljeni mikroorganizmi, ampak samo določena molekula, iz katere so sestavljeni, in ki lahko že sama aktivira imunski sistem. Korist cepiv je neizpodbitna. Cepiva so v veliki meri prispevala k izbrisu črnih koz, ki je ena najbolj nalezljivih in smrtonosnih bolezni na svetu in je v preteklosti na veliko sejala smrt, saj je samo v 20. stoletju po ocenah vzela od 300 do 500 milijonov življenj.

Tudi druge bolezni, kot so rdečke, ošpice, otroška paraliza, mumps in norice so zaradi cepiv v razvitem svetu bolj ali manj stvar preteklosti, medtem ko so bile še pred sto leti nekaj vsakdanjega. Čeprav korist cepiv s tem, ko množično preprečujejo trpljenje in smrt zaradi številnih hudih bolezni, močno presega tveganje za redke stranske učinke, ki so včasih posledica cepljenja, pa nekateri že od samega začetka cepljenju nasprotujejo.

Razlogi za to so moralne in etične narave, nekateri pa dvomijo tudi v učinkovitost in varnost cepiv. Številni očitki v zvezi z varnostjo cepiv so leteli denimo na to, da določena cepiva vsebujejo tudi živo srebro, ki obstojnost cepiva podaljša. Čeprav znanstvene raziskave škodljivih učinkov takšnih cepiv niso odkrile, so v ZDA in Evropski uniji pred časom vseeno prepovedali dodajanje živega srebra v otroška cepiva.

Da razvoj uspešnih cepiv ni nekaj samoumevnega, pa nas opominjajo bolezni, kot so malarija, herpes in predvsem AIDS, ki še vedno strašijo in pustošijo po svetu. Čeprav se številni znanstveniki že desetletja na vso moč trudijo, da bi razvili cepiva proti tem boleznim, pa njihovi poskusi za zdaj še niso bili uspešni. Če bi imeli cepiva proti tem boleznim bi lahko tudi AIDS postal preteklost, tako kot črne koze.

Dokler raziskovalci ne bodo našli drugega načina za obrambo proti boleznim, so cepiva izjemno učinkovito orožje proti virusom in bakterijam, proti katerim smo drugače skoraj povsem nemočni. In ker med nami ne vidimo več otrok, ki so vse življenje pohabljeni zaradi tega, ker so zboleli za otroško paralizo, lahko hitro pozabimo na to, kar so cepiva naredila za nas in prezremo njihovo dragocenost.

Intervju: Dr. Ben Goldacre

Zdravnik in epidemiolog Dr. Ben Goldacre je avtor knjig Slaba znanost in Bad Pharma. V prvi kritizira neizmerno lahkost medijskega poročanja o psevdoznanstvenih temah. Med drugim je glasen kritik homeopatije, ki da je nezmožna odkritega dialoga o spornih praksah. V zadnji knjigi Bad Pharma pa Goldacre problematizira predvsem nedostopnost izsledkov kliničnih raziskav, ki jih opravljajo farmacevtske družbe. Piše blog in za časopis Guardian.

Dr. Ben Goldacre, ali bi lahko na hitro pojasnili zgodovinski okvir cepljenja? Kako pomembno je v zgodovini medicine? Zakaj so cepiva in cepljenje tako kontroverzna tema v primeri z na primer, antibiotiki?

Cepiva so začeli izdelovati pred nekaj stoletji in, zanimivo, tudi kampanje proti njim so stare nekaj sto let. V znanstveni literaturi boste našli, da so ljudje že pred stoletjem govorili: “Ne potrebujemo cepljenja proti črnim kozam, v našem mestu nihče več ne umre zaradi njih.” Razlog, da ljudje niso umirali, pa je bilo prav učinkovito cepljenje. Strah pred cepljenjem ni nič novega. Današnje kampanje uporabljajo popolnoma enake argumente kot v preteklosti. Sumim, da je eden izmed razlogov sam postopek cepljenja: ko odpeljete otroka cepit, je to grozno. Otrok joka, te gleda in osebi, ki jo ljubite, za katero ste storili vse, da bi jo zavarovali in osrečili, prvič nekdo v roko zapiči veliko iglo ter jo spravi v jok. Potem se otroku na obrazu zariše obup in to, menim, je eden izmed najpomembnejših razlogov, zakaj ljudje ne marajo cepljenja.

Večkrat je bilo omenjeno, da cepljenje povzroča avtizem. Ali je pravilno sklepati, da večina teh trditev izvira iz zelo znane lažne raziskave, ki jo je opravil Andrew Wakefield? Kaj medicina danes ve o povezavi med avtizmom in cepivi? Tudi znanstvena revija Lancet je potrebovala kar nekaj let, da je popolnoma umaknila ta članek.

Nesposobnost pravočasnega umika članka iz znanstvene revije veliko pove o pomanjkljivostih in objavljanju raziskav. Omenjeni članek bi bil slab, tudi če ne bi bil lažen. Šlo je za najbolj površno raziskavo, kar jih lahko opraviš v zvezi s tako kompleksnim vprašanjem. Vzorec je bil zelo majhen, le 12 otrok, in ni bil reprezentativen. V znanosti in medicini tudi ni nikogar, ki bi nadzoroval problematične raziskave in iskal sumljive raziskovalce. Znanstvene revije zagotavljajo le objavo informacij. Pravijo, da nimajo sredstev za preiskovanje goljufij. Če preiskuješ delo znanstvenikov in posumiš na prirejanje podatkov, tvegaš tudi tožbo in to so za revije visoki stroški. Revije teh težav tako že od nekdaj ne rešujejo. Danes je povezava med cepivi in avtizmom verjetno podrobneje preučena kot katera koli druga povezava med medicinskim posegom in potencialnimi nevarnostmi. Izvedene so bile razširjene raziskave na izjemno velikem številu otrok, cepljenih in necepljenih. Primerjali so pogostost avtizma in preostalih bolezni med njimi ter ugotovili, da ni povezave med cepivom OMR in avtizmom. Zanimivo pa je, da se zgodbe o povezavi med cepivi in avtizmom, na podlagi novih znanstvenih dognanj niso spremenile.

Kaj glede cepljenja določa britanska zakonodaja? V Sloveniji morajo biti vsi otroci cepljeni proti ošpicam, mumpsu, otroški paralizi, če naštejem samo nekaj najpogostejših cepljenj. Ali je tako tudi v Veliki Britaniji? Naj imajo starši pravico odločitve o tem, da otrok ne cepijo?

V Veliki Britaniji nimamo obveznega cepljenja. Tudi sam se počutim nelagodno, če je katera koli oblika zdravljenja obvezna. Žalostno pa je, da se ljudje odločajo, da otrok ne bodo cepili. To postavlja njihove in otroke drugih staršev v nevarnost okužbe. A cena, ki jo plača ugled zdravniškega poklica zaradi prisile, je previsoka.

V Veliki Britaniji nimamo obveznega cepljenja. Tudi sam se počutim nelagodno, če je katera koli oblika zdravljenja obvezna. Žalostno pa je, da se ljudje odločajo, da otrok ne bodo cepili. To postavlja njihove in otroke drugih staršev v nevarnost okužbe. A cena, ki jo plača ugled zdravniškega poklica zaradi prisile, je previsoka. Ni vredno vztrajati pri obveznem cepljenju. V družbi so ljudje, ki nikoli ne pomislijo na škodo, ki jo povzročajo v svojih lastnih kampanjah. Moramo se sprijazniti s tem, da taki nekonstruktivni ljudje lahko povzročijo škodo. Da lahko včasih s svojimi dejanji tudi ubijajo. Menim, da kampanje proti cepivom povzročajo škodo, ki bi se ji družba lahko izognila. A zakon ni pravi način urejanja tega področja. Primernejši je resen dialog, če so ga nasprotniki cepljenja sposobni. Javnost mora o problematiki razpravljati. Sprijazniti pa se moramo tudi s tem, da včasih spregovorijo tudi ljudje brez občutka za skupnost. To je žalostno, toda resnično. A cena tega, da bi jih nadzirali, je previsoka. Podobno je z odklonskim vedenjem na ulicah. Lahko bi nadzirali vse oblike odklonskega v družbi, bilo bi praktično, lahko bi zapirali ljudi, ki so nekoliko neprijetni, a cena tega bi bila, da bi živeli v zelo netolerantni družbi. Tega pa si vendarle ne želimo.

Ste tudi kritik farmacevtske industrije, v knjigi Bad Pharma opisujete, da so farmacevtska podjetja od nekdaj skrivala podatke o učinkovitosti zdravil. To bi bila lahko tudi legitimna kritika cepiv. Ali tudi pri cepivih skrivajo podatke?

Drži, da farmacevtska podjetja čisto rutinsko in zakonito zadržujejo rezultate kliničnih testov pred zdravniki, raziskovalci in pacienti. To je zelo hud problem, ki vpliva na ugled ne le farmacevtske, ampak tudi zdravniške stroke. Rešili bi s tem, da bi vsem raziskovalcem preprečili zadrževanje rezultatov. Drugo vprašanje pa je, ali smo prikrajšani tudi za rezultate preizkusov s cepivi. Glede na to, da je na voljo veliko opazovanj in raziskav na sto tisoče cepljenih in sto tisoče necepljenih otrok, lahko preprosto pogledamo, kakšna je razlika v navzočnosti avtizma. Sam obseg teh zelo razsežnih študij kaže, da je zelo malo verjetno, da obstaja kakršna koli povezava med cepivi in avtizmom, ki smo jo spregledali. Drži pa, da nas rutinsko zavajajo glede tveganja in koristi zdravljenja, ki je v širši uporabi. Naj bom popolnoma jasen. Zelo malo verjetno je, da so na voljo zdravila, ki naredijo več škode kot koristi. To bi bilo izjemno redko. Pogosto pa smo zavedeni glede relativnih koristi zdravljenja. Ne vemo, katero je ta hip najboljše dostopno zdravilo, in to ni nepomembno. Če neko zdravilo v 10 letih reši šest življenj na 100 ljudi, drugo pa za isto ceno osem, moramo poznati vse dokaze, saj želimo, da vsi dobijo najučinkovitejše zdravljenje. Če ni tako, po nepotrebnem žrtvujemo življenja. Taka neučinkovitost, ki je značilna za medicino, torej ni le abstrakten, zanimiv ali akademski problem. Gre za resničen strošek ali škodo, ki jo občutimo na svoji lastni koži, z bolečino. To je naš skupni neuspeh, saj ne moremo razložiti, kako se številke na straneh prevajajo v resnična življenja. Naš neuspeh je, da tako dolgo dopuščamo take težave.