Kje pa vas čevelj žuli

Nenasilje je treba ponotranjiti

Nasilje nad ženskami
foto: European Parliament

Samo v prvih šestih mesecih letošnjega leta je policija zabeležila 783 kaznivih dejanj nasilja v družini. V 721 primerih je žrtev ženska.

Sogovornica, ki se boji razkriti svojo identiteto, zdaj biva v varni hiši. Nekdanji partner ji grozi še danes, pravi, da jo je strah. “Grozi, res pa je, da ne pove, kje, kdaj in kako.” Ker nasilnež ne konkretizira svojih groženj, policija ne ukrepa.

Grožnje bi morali jemati zelo resno

Sociologinja in mlada raziskovalka na Filozofski fakulteti v Ljubljani Jasna Podreka je pri pripravi doktorata analizirala intimno-partnerske umore. Skoraj v vseh primerih so pred tem bile prisotne grožnje. “Pokazalo se je, da so institucije, kot so organi pregona, podcenile tveganje in groženj niso jemale dovolj resno.”

Na podlagi analize izvedenskih mnenj v kazenskih spisih Jasna Podreka opozarja, da ob institucijah, tudi žrtve pogosto podcenijo tveganje glede groženj. “Ne verjamejo, da so tega sposoben.”

Grožnje se preganjajo z zasebno tožbo

Po spremembi kazenskega zakonika v letu 2012 se grožnje ne preganjajo več po uradni dolžnosti, ampak na zasebno tožbo. Žrtev tako sama nosi sodne stroške in se moral sama odločiti, ali bo storilca tožila.

Vodja oddelka za mladoletniško kriminaliteto v Upravi kriminalistične policije Generalne policijske uprave Neža Miklič pravi, da bi grožnje morala preganjati po uradni dolžnosti: “Tako kot smo zavzeli negativno stališče, da pri nasilju v družini ni prostora za mediacijo, ker gre za odnos s pozicije moči in nemoči, kjer ni enakovrednosti, bi si želeli, da bi obravnave nasilja v družini vedno bile uradno pregonljivo kaznivo dejanje.”

Država bo za grožnje drugo leto ponovno uzakonila pregon po uradni dolžnosti

Ministrstvo za pravosodje je lani sprejelo zakonske spremembe, ker je bilo v kasnejših fazah postopka veliko umikov oškodovancev. S tem so znižali stroške. Ker je pri tovrstnih kaznivih dejanjih treba imeti pred očmi predvsem žrtev, na ministru za pravosodje ugotavljajo, da bo treba 135. člen prihodnje leto ponovno spremeniti. Tako bodo ponovno pregonljiva po uradni dolžnosti in ne več na zasebno tožbo.

Uradno prijavo odda le od 10 do 15 odstotkov žrtev

Katja Zabukovec Kerin z Društva za nenasilno komunikacijo pravi, da je žrtve pogosto strah, sram, sebe krivijo za nasilje, ki ga doživljajo in ne zaupajo v delo ustanov. Najprej se je treba izkazati vredne njihovega zaupanja. “Žrtve doživljajo nasilje s strani osebe, ki naj bi ji najbolj zaupale, zato seveda nimajo razloga, da bi slepo verjele, da bo policija (ali druge institucije) ravnala njim v prid. Zato svojo zgodbo pripovedujejo počasi, da postopno preverjajo, koliko nam lahko zaupajo. V pomoč niso niti sporočila v medijih, ki praviloma predstavljajo centre za socilano delo in policijo kot povsem neučinkovite v boju proti nasilju v družini. Žrtve svojo zgodbo luščijo kot čebulo – plast za plastjo, če jih prepričamo, da smo vredni zaupanja. Sicer raje ne povejo nič ali celo rečejo, da so si vse skupaj izmislile.”

Za nasilneže le pripor

Pri odvzemu prostosti in privedbi k preiskovalnemu sodniku nasilnež, ko sta oba partnerja še živa, v zelo redkih primerih dobi najstrožji možen ukrep, ki pa je pripor.

Neža Miklič z Generalne policijske uprave pravi, da bi morali jasno sporočilo, da je nasilje absolutno nedopustno, dati takrat, ko so ljudje še živi. »Ko pride do najhujše posledice – umora, je enak ukrep. En član družine je pokojni, drug član družine pa še živi in običajno počaka na samem kraju. Postopek je sprožen, ukrep po kazenskem postopku pa je enak. Ukrep sodišča je največkrat zelo jasen – pripor. Ko imamo ljudi še žive, opravičujemo z milejšimi ukrepi. Ko imamo človeka mrtvega, zakaj takrat pripor? Bo dejanje ponovil še na sosedi, prijateljici, znanki?«

Podpisi za sprejem Konvencije o boju proti nasilju nad ženskami

Leta 2011 je Slovenija podpisala Konvencijo Sveta Evrope o boju proti nasilju nad ženskami. Gre za pravno zavezujoč akt, ki celostno ureja vprašanje nasilja nad ženskami. Toda Istanbulske konvencije RS še vedno ni ratificirala, čeprav je bila ena od pobudnic pri njeni pripravi. Državna sekretarka na ministrstvu za pravosodje Tina Brecelj pravi, da ministrstvo prizadevanja v konvenciji podpira, a hkrati pove, da naš kazenski zakonik že zdaj pokriva vsa kazniva dejanja, ki jih konvencija omenja.

Na ministrstvu vidijo težavo v tem, da konvencija inkriminira tudi poskuse storitve določenih pripravljalnih dejanj. “Ko je konvencija enkrat ratificirana, jo je treba dosledno izvajati in ne more ostati le črka na papirju. Konvencija ni neposredno izvršljiva. Ustrezno je treba cel spekter predpisov.” Ministrstvo za pravosodje je za mnenje glede konvencije zaprosilo vse tri pravne fakultete, Vrhovno sodišče in Vrhovno državno tožilstvo.

Mnenja bo ministrstvo prejelo v začetku januarja. Ženske nevladne organizacije v letošnji kampanji med svetovnim dnevom boja nasilja nad ženskami in svetovnim dnevom človekovih pravic zahtevajo spoštovanje pravic žrtev nasilja in polno uveljavljanje določil konvencije sveta Evrope. V ta namen tudi zbirajo podpise.

V Pravno-informacijskem centru nevladnih organizacij PIC so že naredili temeljito analizo vpliva konvencije na zakonodajo. Na njeni podlagi Katarina Bervar Sternad pravi, da sprememba predpisov, ki jih konvencija zahteva, ne bi smela predstavljati tako težke naloge za državo. »Tukaj ne govorimo več o pravnih argumentih, ampak o politični odločitvi. Ko bo država sprejela svoje stališče, bo našla tudi pot, da se temu ustrezno prilagodi zakonodaja. Gre za pravno zavezujoč dokument in je korak v pravo smer.« Konvenciji bi od nas zahtevala tudi inkriminacijo zalezovanja.

Ženske najpogosteje umorijo intimni partnerji

Od leta 2000 do 2011 se je v Sloveniji zgodilo 127 intimno-partnerskih umorov in poskusov umorov, pri tem pa je bilo več kot 72 odstotkov žrtve ženskega spola, pojasnjuje raziskovalka Jasna Podreka. »Med vsemi umori žensk jih je okrog 44 odstotkov zagrešil intimni partner (bivši ali aktualni), medtem ko je med vsemi umori moških, storilka bila v sedmih odstotkih. Vidimo, da je razlika bistvena.«

Tanja Šket iz društva Ženska svetovalnica opozori, da »odgovorni člani družbe ob nasilju ukrepamo in obvestimo nevladne organizacije in pristojne institucije.«