Zapisi iz močvirja

Iz močvirja o praksi ugrabljanja države

Marko Radmilovič
Marko Radmilovič
foto: Jure Čokl
Marko Radmilovič.

Marko Radmilovič.

foto: Val 202

Danes pa o težavni in neprijetni temi. Namreč: kar naprej poslušamo, da si je ta ali oni vzel državo za talko. To je sicer nekoliko nenavadno, ker ugrabitelji, katerih žrtve so talci, po navadi kaj zahtevajo.

Sodobni ugrabitelji, ki imajo za talko državo Slovenijo, pa ne zahtevajo ničesar. Ker imajo že tako ali tako vse razen države – so vzeli za talko prav njo. Večinoma gre za mačistične blodnje posameznikov, ki so v mladosti imeli težave z mamo, lahko pa tudi za povsem naključne ugrabitve.

A danes bolj kot o teoriji o praksi ugrabljanja države. Kajti  ni  tako  pomembno,  kdo  si  jemlje  državo  za  talko,  pomembnejše  je  dejstvo, da  je  kaj  takega  sploh  mogoče.

Torej,  če  legitimno  kandidiraš  za  predsednika  kake  obskurne  politične  stranke,  postane  država  talka.  Če  razglasiš,  najbrž  pravno  utemeljeno  sodbo  o  plačilu  nesorazmerij  med  plačami,  postane  država  talka.  Če  upravičeno  pozivaš  k  splošni  stavki,  postane  država  talka.  Vsi  ti  možje  legitimno  uresničujejo  svojo  službo,  prepričanje  ali  pa  načela,  pa  vendar  jemljejo  državo  za  talko.  Ker  –  ne  delajmo  si  utvar  –  Jankovič  na  čelu  PS  …  bum,  država  gre  adijo;  izplačanih  170  milijonov  javnim  uslužbencem  …  bum,  država  gre  v  franže.  Splošna stavka  sindikatov  …  zbogom,  Slovenija.  Trije  ljudje,  trije  zakoniti  postopki  in  tri  grozeče  kataklizme.  Jasno.  Takih  posameznikov,  ki  lahko  z  enim  zamahom  uničijo  državo,  je  še  nekaj,  a  ne  več  kot  deset  in  recimo  manj  kot  dvajset.

Kako  je  to  mogoče  oziroma  kako  smo  lahko  prišli  tako  daleč,  da  lahko  posameznik  že  z  minimalnim  odmikom  od  dogme  spravi  državo  na  kolena?  Kako  je  mogoče,  da  je  država  občutljiva  za  propad  bolj  kot  sladoledar  za  prehlad?

Prav  zaradi  nevarnosti,  da  bi  posamezniki  ugrabili  državo,  so  bili  izmišljeni  in  ustvarjeni  demokratični  postopki,  demokracija,  da  bi  izničili  vpliv  posameznikov  na  skupnost  in  njihovo  voljo.  Demokratične  ureditve  naj  bi  se  razlikovale  od  avtokratskih,  prav  v  topljenju  interesov  posameznika  v  interesih  prevladujoče  večine.

Pri  nas  pa  lahko  vzame  državo  za  talko  vsak,  ki  se  več  kot  stokrat  pojavi  v  TV  -dnevniku!  To  po  drugi  strani  govori  o  tem,  da  smo  si  namesto  demokracije  zaredili  nekakšnega  hibrida,  ki  še  najbolj  spominja  na  zadružno  zvezo  avtokratov.  To  mora  biti  nekakšen  unikum.  Namesto  enega  velikega  in  strašnega  avtokrata  imamo  množico  manjših,  ki  pa  se  prav  tako  bojujejo  za  plen.  A  ker  je  država  primerno  majhna  in  plena  skoraj  ni  več,  so  naši  avtokrati  namesto  levov,  ki  šavsajo  po  antilopi,  bolj  združba  govnačev,  ki  se  prepirajo  o  kepici  iztrebkov.  Ter  se  ne  morejo  odločiti,  ali  bi  državo  vzeli  za  talko  zaradi  iztrebkov  ali  z  njimi.

Kot  je  videti,  sta  ljudstvo  zajela  brezup  in  letargija,  kajti  rešitve  ni  na  obzorju.  Tako  lahko  le  opazujemo  vsakodnevno  jemanje  države  za  talko  in  bolj  ali  manj  posrečeno  zabavljanje  na  račun  tega  dejstva.

A  rešitev  je  mogoča;  nekoliko  alternativna,  celo  nenavadna,  a  vsemu  navkljub  rešitev.  Torej,  če  posamezni  državljani  jemljejo  državo  za  talko,  je  mogoča  rešitev  v  tem,  da  bo  začela  država  jemati  za  talce  državljane.  Drugače:  če  je  dovoljeno  državljanu  ugrabiti  državo,  je  menda  dovoljeno  tudi  državi  ugrabiti  državljana.

Zveni  vsaj  nenavadno,  če  že  ne  bedasto,  a  bilo  bi  odlično.  Takoj  ko  bi  opazili,  da  kani  nekdo  ugrabiti  državo,  bi  država  ugrabila  njega,  še  preden  bi  mu  uspelo  uresničiti  gnusni  naklep.  In  to  ne  v  kakem  pesniškem,  prenesenem  pomenu,  temveč  v  realnem  času.  To  pomeni  neznano  lokacijo,  trdo  ležišče  in  pičlo  hrano.  Ter  seveda  odkupnino.  Ker  če  že  tisti,  ki  ugrabljajo  državo,  ne  zahtevajo  odkupnine  zanjo,  nima  nobenega  smisla,  da  bi  država  ravnala  podobno  nespametno.  Torej,  ob  primeru  ugrabljenih  tajkunov  številke  računov  na  Cipru,  ob  primeru  skorumpirancev  imena  podkupovalcev  oziroma  podkupljenih,  ob  primeru  politikov  pa  bone  za  parlamentarno  restavracijo.

Takšna rešitev se zdi  sarkastična  blodnja  zmedenega  uma,  a  se  je  že  zgodila  oziroma  se  pravkar  dogaja.  Kaj  pa  je  drugega  ameriški  zapor  v  Guantanamu  kot  država,  ki  za  svojo  lastno  zaščito  ugrablja  državljane?  Brez  pravne  države,  brez  človeških  pravic  so  namišljeni  ali  resnični  teroristi  ugrabljeni  na  Kubi.  Ker  so  si  Osama  in  prijatelji  drznili  vzeti  Združene  države  za  talko,  zdaj  Združene  države  jemljejo  za  talce  združene  državljane;  večinoma  drugih  držav  res,  a  principa  ugrabitve  to  ne  moti.

Med Slovenci  z  bolečo  zgodovino  držav,  ki  so  ugrabljale  svoje  lastne  državljane,  bi  bil  tak  ukrep  jasno  zelo  slabo  sprejet;  a  dokler  bi  država  ugrabljala  le  tiste,  ki  so  jo  ugrabili  ali  so  jo  le  poskušali  ugrabiti,  bi  bil  tak  ukrep  v  javnosti  najverjetneje  blažje  sprejet.  Na koncu  se  sicer  zazdi,  da  je  zločin,  ko  državljan  ugrabi  državo,  enak  tistemu,  ko  država  ugrabi  državljana,  vendar  z  eno  samo  pomembno  razliko.  Državljana  kot  talca  države  je  kdaj  pa  kdaj  še  mogoče  rešiti,  državi,  ki  jo  ugrabi  njen  lastni  državljan,  pa,  tako  zgodovina,  največkrat  ni  pomoči.