Šport

“Lance je še vedno zmagovalec sedmih dirk po Franciji”

Kristjan Koren se je že četrtič pripeljal skozi cilj 'Tour de France'

Koren Škvarč
Kristjan Koren in novinar Sandi Škvarč
Kristjan Koren in novinar Sandi Škvarč

Kristjan Koren in novinar Sandi Škvarč

Za nami je 100. kolesarska dirka po Franciji. Na njej je (spet) nastopil tudi Kristjan Koren iz Budanj v Vipavski dolini.

Tudi letos je imel v ekipi Canondale vlogo t. i. vodonoše, pomagal je Slovaku Petru Saganu, ki je osvojil zeleno majico najboljšega po točkah.

Po vrnitvi domov se je v prvi vrsti posvetil terapijam, saj je na letošnjem touru dvakrat grdo padel.

Kariero je začel v vipavskem Yovilandu, nadaljeval v kranjski Savi, nato je prestopil k Perutnini Ptuj. Od tam ga je pot vodila k mladinski ekipi Bottoli v Italiji, nato pa mu je uspel prestop k pro-tour ekipi Liquigas iz Pordenona, ki se je lani preimenovala v Cannondale.

Ko si zadnji dan ves ‘razmontiran’, je res poseben občutek, ko zapelješ na Elizejske poljane. V karavani se že nekaj dni prej govori samo še o tem, kako bo, ko bomo končno zapeljali v Pariz.

Ko je leta 2010 dobil nenadejano povabilo, da nastopi na Touru je bila to zanj velika čast, pravi, saj je bil profesionalec šele prvo leto. Nadaljnji nastopi niso bili več tako nepričakovani, saj klub ekipe za posamezne največje dirke izbere že decembra, tako, da se lahko tekmovalci v miru pripravljajo na vrhunec sezone.

Ko sem leta 2010 prvič tekmoval na touru, je bil v karavani tudi Lance Armstrong. Imel je poseben status, vsi smo vedeli, da je prvi favorit za zmago in če se je v karavani pripeljal zraven, si ga takoj spustil naprej, saj je le bil zvezda s posebnim statusom.

Ko so se pojavili očitki o Armstrongovih dopinških kršitvah ostali tekmovalci niso vedeli, kako naj reagirajo. Malce čudno je bilo, pravi Koren, ko so z današnjo tehnologijo začeli preiskovati vzorce za nazaj, ko še ni bilo takšnih medicinskih pripomočkov in postopkov.

Denar, ki so ga oziroma ga še bodo porabili, naj raje namenijo odkrivanju grešnikov v prihodnje, ne pa da iščejo za nazaj. In če že iščejo grešnike iz preteklosti, bi morali preiskati vse kolesarje, ne le tistih, ki so stopili na zmagovalni oder. Le tako bi brskanje po preteklosti imelo smisel … Zame je sicer Lance Armstrong še vedno zmagovalec sedmih dirk po Franciji!

Ko si noč in dan s svojo ekipo, je prav prijetno, ko v karavani srečaš Slovenca in z njim izmenjaš nekaj besed, pripoveduje Koren.

A za to ni prav veliko priložnosti, saj športni direktor zahteva, da smo kar se da skupaj, sploh ko se začne neposredni televizijski prenos, oziroma ko se priključijo fotoreporterji. Vodstvu ekipe ni všeč, če smo kot ovce razkropljeni med ostale tekmece.

Dnevi na touru so si zelo podobni – začnejo se z zajtrkom, s ‘pašto’, sledi pakiranje in razdelitev prtljage (na tisto, ki gre na naslednjo etapo in na osebno, ki gre v avtobus), potem pa sestanek s športnim direktorjem, razdelitev nalog ter prevzem hrane in napitkov za etapo …

Na dolgih etapah se je včasih potrebno tudi ‘olajšati’. Nekateri znajo ‘odtočit’ kar med vožnjo in pravijo, da to celo trenirajo. Meni to ne gre in zato moram s kolesa in ob cesto. Včasih se zgodi, da se nas v ta namen ustavi tudi do petdeset hkrati, vsi smo v vrsti ob cesti in to je seveda zanimiv utrinek za fotografe.

Naziv vodonoša ni slabšalen, pravi Koren. Zanj je velika čast, da so ga uvrstili v ekipo za največjo dirko na svetu. Je sicer podrejen kapetanu Petru Saganu, pa vendarle ni važno, ali mu mora nositi ‘bidone’ ali prati dres, se šali. Pomembno je, da je zraven.

S Saganom sva prijatelja, všeč mi je tudi zato, ker je slovanskega porekla in se po značaju razlikuje od Italijanov v ekipi …