Zapisi iz močvirja

So počitnice rodile praznike?

Foto: Bobo
Foto: Bobo

Foto: Bobo

Na dan praznika, se naša skromna oddaja za poletje poslavlja. Tako danes na kratko o prazniku in počitnicah. Prazniki in počitnice imajo namreč mnogo več skupnega, kot kaže na prvi pogled.

Nikoli ne bo odgovorjeno na vprašanje, ali so najprej bili prazniki in nato počitnice, ali pa so počitnice rodile praznike?

A preden preidemo k Dnevu državnosti, le kratka aktualizacija. Ker gre za ozračje strahu in servilnosti znotraj  javnega sektorja, so šolske oblasti neživljenjsko vztrajale, da se spričevala delijo v ponedeljek 24. junija, akoravno je jasno, da bi začenši s petkom 21. preko praznika 25. junija  nastale imenitne mini počitnice tudi za starše. Ker pa so se morali šoloobvezni otroci zglasiti 24. v šoli, so bile počitnice pokvarjene, ministrstvo za šolstvo pa je dokazalo, da  mu gre bolj za birokratska načela šolskega koledarja, kot za dobrobit slovenskih družin.

A vendar ima 25. junij kot praznik državnosti mnogo več težav, od tega kdo in kje bo takrat na morju. Kot je že tradicionalno, smo se Slovenci intenzivno sprli okoli državne proslave in to še prej, preden se je sploh zgodila. Razumni se zgražajo nad odnosom do praznika, nad nepotrpežljivostjo in netoleranco, a nekaj stvari je potrebno razjasniti. Ubogi dve desetletji za neki resni praznik ne pomenita nič! Ambiciozni prazniki morajo imeti težko mladost, drugače je njihov potencial ali predvidevana življenjska doba skoraj ničelna. Če se spomnimo Dneva mladosti, ki mu je bilo od rojstva z rožicami postlano – kako klavrno je končal! Pa ga primerjajmo z Božičem, ki je preživel tako ilegalo, kot ugrabitev s strani korporativnega kapitala, do diktata potrošništva. Pa ga še vedno praznujemo.

Prazniki, ki imajo zgodovino in smisel, imajo predvsem jasno določljivo bistvo. Raison d’etre, bi rekli izobraženi. In če hočemo, ne revitalizirati, temveč sploh roditi Dan državnosti, mu je najprej potrebno najti bistvo. Ker zagotovo bistvo praznika niso praporščaki, niti proslava, niti strankarske masturbacije. Je pa zaman pričakovati od skromne radijske oddaje, da bo bistvo praznika odkrila – lahko pa pokaže pot do njega. Namreč; praznik državnosti bi bili nujno ukiniti. Odpraviti, zapreti, izbrisati. Rešiti ga institucionalnih spon. Rešiti ga ljudi, ki si ga lastijo. Z Janezom Janšo, Igorjem Bavčarjem, Milanom Kučanom, Lojzetom Peterletom in ostalimi, praznik ne more postati praznik, temveč je zgolj manifestacija. Kako bi bilo praznovanje Slovenskega kulturnega praznika, s Prešernom blodečim po ljubljanskih gostilnah? Najprej je morala biti kultura ogrožena, nato prepoznana, pesnik pa mrtev. Zelo podobo je z državo.

Ukinjen Dan državnosti bi se najprej znebil nerodne personifikacije, saj bi ga imeli priložnost počastiti tudi tisti, ki usodnega junija niso stali s flinto v roki in prestrašeni merili na druge prestrašene. Najprej ukinitev, nato depersonifikacija, nato deheroizacija in končna demistifikacija, so ključni procesi, ki bi iz dneva državnosti lahko naredili vsaj približno smiseln praznik.

Prazniki so že sami po sebi tisti dnevi v letu, o katerih nihče ne zna nič povedati. V bistvu se lahko o vsakem dnevu v letu pove več, kot se lahko pove o prazniku, ker se običajni dnevi med seboj razlikujejo, prazniki pa so vsi neprijetno enaki. Za Veliko noč barvamo pirhe, za Božič se bašemo, za Prvi maj kurimo kresove. Pa so to vse tradicionalni prazniki in celo cerkveni veljaki, ki lahko črpajo iz Biblije govorijo iz leta v leto iste poslanice. Zato ne čudi, kako o Dnevu državnosti ni moč povedati po dvajsetih letih nič novega, nič originalnega in nič inovativnega. Tako za ta praznik slišimo še več neumnosti kot običajno in ob neumnih govorih, je presežek letošnjega praznika branje Ustave z dramsko intoniranimi glasovi. Kot da si je ne znamo sami prebrati, če bi nas že zanimalo, ali kot da notri niso zapisane splošno znane resnice, ki jih nihče ne upošteva.

S pozicije nadškofov ob verski praznikih so nam na proslavi sporočili kako se je treba vesti, če ne jih bomo fasali z ustavo po prstih. In potem, petdeset kilometrov preko Trojan, nasprotno grmenje,  da iz hiše preganjajo njene zidarje … kar pa je povsem logično. Saj zidarji ne zidajo hiš, da bi v njih živeli!

Povedano drugače; na Dan državnosti si sprte slovenske elite na simbolni ravni dokazujejo kako zelo se sovražijo, ker pa ne obvladajo govorice simbolov, njihovo sovraštvo pa je tako bolj gostilniško, dobimo zmazek, imenovan Praznik dneva državnosti. Ki je sramota ne le državi, temveč vsem praznikom, kot institucijam posebnih dni spomina in čaščenja.

Ker dokler se o prazniku ne morejo zediniti tisti, ki so si ga izmislili, je nemogoče pričakovati, da ga bomo vzljubili tisti, ki smo 25. junija 1991 preprosto živeli svoja življenja.

Edina dobra stvar tega praznika je dejstvo, da imamo po njem skoraj pol leta, do Dneva samostojnosti in enotnosti, mir pred osamosvojitelji.