Matej Peljhan: “Imeti otroke je velika lekcija za nas.”

Foto: osebni arhiv

Zgodba o Malem princu. Foto: Matej Peljhan

Zgodba o Malem princu. Foto: Matej Peljhan

Matej Peljhan je klinični psiholog, športnik in strasten fotograf, ki v življenju išče vedno nove izzive. S predanostjo pomaga hendikepiranim, s fototerapijo pa ljudem s posebnimi potrebami ponuja nove možnosti za ustvarjanje in krepitev njihove samozavesti.

Že nekaj tednov žanje izjemne uspehe njegov fotografski opus Mali princ. To je zgodba o Luki, dečku z mišično distrofijo, ki se nas dotakne z globoko sporočilnostjo.

Pri omenjenem opusu je največ časa vzelo zorenje ideje, “pogovor, po poklicu sem namreč psiholog, tako da sva šla skozi nekakšno terapevtsko dejavnost.”

“Štirikrat po eno uro smo se dobili, ampak nismo nič trpeli, prej smo se zabavali.” Zgodba je hkrati sporočilo vsem, da je pobeg v imaginarni svet nekaj povsem običajnega, celo koristnega. Moramo pa vseeno ohraniti tudi stik z realnostjo.

“Zato se Luka na zadnji fotografiji vrne na voziček, za kar je v bistvu sam izrazil željo …, ampak poleg vozička ga čaka prazen list papirja in svinčniki, kar ponuja ponoven obet za pobeg v domišljijo.”

Peljhan, oče treh otrok, si prizadeva, da bi fotografiji pripadlo mesto terapevtske dejavnosti, tudi z zavodom za terapevtsko fotografijo. “Ne da se opisati tega, kar doživimo ob tem, ko mladosntik, fant, ki pri vseh dejavnostih potrebuje popolno pomoč druge osebe, ko sam naredi fotografijo.”

Pri tem pomagajo s posebnimi  stojali, stikali, ki jih povežejo do ustnic fanta, ki sicer s svojim telesom ne more narediti praktično nobenega giba. “To je zanj zelo pomembno. Sploh takrat, ko fotografije objavimo na spletu in naletijo na dober odziv, kar vpliva na boljšo samopodobo.”

Je tudi športnik, predvsem navdušen tekač. Pravi, da s tekom človek v najkrajšem času dobi največ. Udeležil se je tudi že znamenitega triatlona, pri katerem je treba preplavati nekaj manj kot štiri kilometre, se zatem usesti na kolo in jih prekolesartii 180, za zaključek pa preteči še maraton.

“Pač sem ponosen na svoje življenje, ampak ne bi mogel reči, da je to ponos …, jaz to svoje življenje sprejemam takšno kot je in na nek način ne verjamem, da sem kaj posebnega, da so moji dosežki kaj posebnega.”