Reakcija

Ko starši z denarjem kupujejo ljubezen otrok

"Logika je sledeča: neumni delajo, pametni ne delajo, a zaslužijo. Nastane namišljen hiter denar."

Žepnina in otroci (vir: photophonic, Flickr)

Igrače (Foto: Flickr  / bcinfrancePopuščanje staršev in uresničevanje številnih otrokovih želja v zgodnjem obdobju, je slaba popotnica pri vzgoji v odgovornega potrošnika.

Kako otroka naučiti ravnanja z denarjem, kje postaviti zdrave meje in kako z njim doseči smiseln dogovor? Kakšne težave lahko pričakujemo pozneje, če dogovora ne spoštujemo? Je žepnina prava poteza? Kdaj z njo začeti in s kakšnim zneskom?

Psihologi so si edini, praksa pa to potrjuje, da je zdravo omejevanje pri željah otrok – teh je v zgodnjem obdobju seveda neskončno veliko, še kako pomembno za njegov razvoj. Ločevanje med njihovimi potrebami in željami je sicer naporno opravilo, ki leži predvsem na plečih staršev – res je, da ne povsem, vmes posegajo nadvse prijazni in ljubeči stari starši, svoje v današnji potrošniški družbi naredi tudi brezčutno oglaševanje. A, ko govorimo o denarju in otrocih, potem je vztrajnost in prava otroška trma, tista staršev – da se razumemo, več kot potrebna.

Omejevanje!

Vsega kar si želimo pač ne moremo imeti – velja tako za otroke kot tudi za  starše. Prvi opomnik, da zamujamo trenutek v procesu vzgajanja otroka v odgovornega potrošnika. Težave se izkažejo že v šolskem obdobju, ko nastopi občutljivo vključevanje v socialne skupine. Vrstiniki postanejo pomembnejši kot avtoriteta staršev, potem pa, saj veste, kompenziranje ljubezni z denarjem. Razloži Zoran Milivojević, priznan srbski psihoterapevt:

“Velika težava mlajše generacije in njihovih staršev je v permisivni vzgoji, ki ji v praksi pravimo popustljiva vzgoja. Ko si otrok nekaj želi, starši pa mu želje ne izpolnejo misli, da ga starši ne marajo. Ko te občutke staršem pokaže, se počutijo krive, popustijo, kupijo in sporočijo otroku, da jih imajo radi.”
Potrebe otrok se z razvojem povečujejo

Priložnosti za nagrajevanje v obliki denarja je seveda veliko – uspeh v šoli, dober rezultat na tekmovanjih, opravljeno delo doma so pogosti viri, da denar hitro konča žepih otrok. Dejstvo pa je, da se potrebe otrok z odraščanjem širijo. Zato Zoran Milivojević poudarja, da je nadzor nad razporejanjem denarja je ključ do učenja:

Ravnanje z denarjem pomeni določeno samonadziranje. Imam torej željo, imam tudi denar, da željo izpolnim, ampak vprašanje je ali je to pametno? Če potrošim denar zdaj ga potem ne bom mogel za nekaj drugega … Z nadzorom otroka ga dejansko učimo ravnanja z denarjem, da neke želje izpolni, nekatere preloži, nekaterim pa se odpove.”

Kdaj začeti z žepnino in koliko?

Pogosto se starši znajdemo v dilemi, kaj storiti, ko otrok dobi denar od nadvse prijaznih babic in dedkov. A to še ni vse, saj se vedno bolj pogosto dogaja, da si otroci želijo denar za darilo tudi pri sošolcih. In tudi zato je razmislek o žepnini, ki bi jo starši namenjajo svojim otrok na mestu. A kdaj z njo začeti in s kolikšnim zneskom?

Ljubici Marjanovič Umek je bliže žepnina “kot nagrajevanje kar tako. Žepnina mi je bliže zato, ker se otrok tako res nauči nekega odgovornega ravnanja z denarjem in varčevanjem. Tudi to je nekaj, česar se mora otrok naučiti. S starši mora biti nek odgovor, za kaj naj otrok to žepnino ima, saj je od tega odvisna njena višina. Ko otrok enkrat razvije razumevanje pojma denarja in varčevanja, je mesečna žepnina, pa če govorimo o 10 ali 50 evrih, zelo relativno in je lahko nesmiselno, če nimamo dogovora, kaj naj otrok s to žepnino pokriva oziroma česar mu mi ne bomo pokrivali.”

Dogovor!

Zelo preprosto: če se nekaj dogovorimo se tega v nadaljevanju tudi držimo in to striktno. Razvojni psihologi namreč s prstom spet kažejo na starše. S svojimi dejanji in sporočili, ki kršijo sklenjen dogovor pogosto delajo napake. Sploh opazne pri nagrajevanju z denarjem denimo ob koncu šole.

Spet se dotaknimo permisivne vzgoje in discipline, ki od tega koncepta pogosto odstopa, a je za razvijanje delovnih navad otrok zelo dobrodošla. Psihoterapevt Zoran Milivojevič gre še dlje. Opozarja na zgrešeno vzpodbujanje strašev zgolj v tisti smeri, kjer je pomembno le znanje:

Delovna navada ima dve zelo pomembni posledici – ko je vzpostavljena, delo ni več neprijetno, otrok z delovno navado nima odpora do dela, enostavno se loti in delo opravi. Druga posledica pa je povezana z uspehom v življenju. Otroci z razvitimi delovnimi navadami bodo v življneju uspeli. A naša težavba so razvajeni otroci, otroci katerim starši ugodijo vsaki želji. Ti starši otrokom praviloma vzpodbujajo znanje in potem imamo inteligentnega otroka brez delovnih navad. Ko tak otrok v šoli dojame, da domače naloge delajo le neumni, bolj neumni delajo še dlje, če si pameten pa ne delaš nič. Ko je vprašanje delo je logika namreč sledeča: neumni delajo, pametni ne delajo, a zaslužijo. Nastane namišljen hiter denar.”