Botrstvo

Ema ponoči preverja, če mami še diha

Levkemija, nesreča, brezposelnost, izguba doma. Vse gre samo navzdol.

botrstvo
foto: Botrstvo v Sloveniji

BotrstvoKo je Emina mama še imela službo in je z majhno plačo preživljala tričlansko družino, je bilo to življenje brez vsakršnega »razkošja«, saj živijo v majhnem najemniškem stanovanju z visoko najemnino.

Čeprav se je nepričakovana izguba službe zdela najhujši mogoč udarec, se je z njo pravzaprav vse šele začelo rušiti.

Najbrž je tudi stres povzročil bolezen, zaradi katere je morala Emina mamica za nekaj tednov v bolnišnico. Tam pa so med preiskavami, potrebnimi pred operacijo, ugotovili, da ima tudi levkemijo: “Najprej se mi je zdelo, ah, saj bo v redu, ko pa sem se zavedela, da je to resna bolezen, da ne bom več mogla preživljati družine, takrat pa se mi je podrl svet. Če ne bi imela otroka, mislim, da bi si najbrž sama vzela življenja. Le Ema me pri tem zadržuje … Najbolj zaradi stiske, ko se zavedaš, da ne moreš plačati položnic, stanarine, ko ne veš, ali boš ta mesec sploh zmogel vse plačati in kdaj boš moral na cesto, ko ne moreš plačati niti elektrike. To so nam enkrat že odklopili, deset dni smo bili ob svečah, v mrazu, ker nam gretje ne deluje brez elektrike, tudi skuhati nismo mogli … Že tako si v temi psihično, potem pa še to … in ko veš, da svojemu lastnemu otroku ne moreš dati najosnovnejšega, to so stvari, ki zelo bolijo.

Diagnoza je bila velik šok zame in za partnerja, največji pa za deklico, saj se zaveda, da je to resna bolezen, zelo jo skrbi. Najbolj pa me boli, ko vidim, da ne more ponoči spati, da prihaja preverjat, ali še diham … to so zelo čustveni trenutki, ko vidiš, kako zelo taka bolezen vpliva na otroka.”

Kot bi ne bilo dovolj, je med zdravljenjem levkemije in ob čakanju na operacijo Emino mamico zbil in poškodoval še nepreviden voznik. In ko je operacijo le dočakala, so se med posegom zgodili nepričakovani zapleti, zato je bila precej obsežnejša od načrtovane. “Prav povsod se mi zdi, da gre samo navzdol, da se me drži taka nesreča … Vseskozi se sprašujem, zakaj se mi mora vse to dogajati? Kdaj se bo pokazala kaka svetla točka, ki nam bo pomagala in vrnila vsaj del normalnega življenja?”

Bo šla  Ema v rejništvo, če bomo ostali na cesti?

Najbolj me je strah, da bi deklica ostala sama brez mene, strah me je pa tudi zelo, da bomo izgubili to najemniško stanovanje in bi mi tudi zato deklico lahko odvzeli. Na centru za socialno delo so mi namreč povedali, da bi jo tudi dali k rejnikom, če ne bom zmogla in ne bomo imeli stanovanja …”

Strah je toliko večji, ker denarna socialna pomoč in otroški dodatek ne zadostujeta niti za najemnino. Ta pomoč je namreč kljub očetovemu nenehnemu iskanju dela in zaslužka že nekaj mesecev njihov edini dohodek: “Nenehno išče službo, trudi se, delal je karkoli je lahko, od čiščenja, dela na strehi, pleskanja, vse je sprejel. Nazadnje je delal 6 mesecev brez plačila. Po treh mesecih, ko mu niso plačali, je hotel končati, pa ga je delodajalec prepričeval, naj ostane, da bo zagotovo dobil plačilo. Po 6 mesecih je delodajalec na lepem izginil. Ne oglaša se več na telefon in plačal seveda ni niti centa.”

Emin oče zdaj vsak dan roma od podjetja do podjetja in ponuja pomoč, prijavlja se na številne razpise, a ne dobiva niti odgovorov. Občasno na cesti prodaja časopis, včasih se mu kljub slabemu počutju in še nezaceljenim ranam pridruži tudi Emina mama, čeprav zaslužek pogosto komajda pokrije stroške za prevoz do prodajnega mesta. Prepričana je, da morajo poskusiti prav vse, saj bi bila morebitna izguba najemniškega stanovanja zanje nepredstavljiva: “Mi nimamo kam, na cesti bomo, res.”

Velikokrat smo lačni, da bi le bilo za stanarino …

Dogovor, da bodo z odpovedovanjem hrani skušali privarčevati kar največ, je bil enoglasen. Za šestošolko Emo, ki lahko je vsaj v šoli, je to še znosno, za mamo, okrevajočo po operaciji in sredi zdravljenja levkemije, pa je zelo nevarno: “Pojem kakšno juho, pripravljeno iz kocke, ali prepečenec, če ga dobimo. To je moja prehrana … Velikokrat sva lačna in se odpoveva tudi makaronom, rižu ali zdrobu, kuhanemu na vodi, zato, da vsaj to lahko odstopiva hčerki. Res sva velikokrat lačna …”

Še sveže hrane tik pred potekom uporabnosti ne morejo več kupiti, ker nimajo hladilnika, toda Ema sprejema dejstvo, da zaradi varčevanja za visoko najemnino večkrat ostanejo brez hrane: “Nam zmanjka, ja, zdržim pač … saj je zelo težko, ko skoraj ves dan ne jem. Kadar sem v šoli, se vsaj v tam najem. Včasih me kar zvija od lakote in zelo težko zdržim. Velikokrat sem lačna, pa dobim kakšen prepečenec. Včasih tudi tega zmanjka.”

Velikokrat jokam, tudi  med poukom

Čeprav so pred vrati počitnice in se staršema niti ne sanja, kako bosta lahko takrat sploh nadomestila šolsko prehrano, hrana ni največja skrb, tudi za Emo ne: “Velikokrat jokam med poukom in moram na stranišče, obrisat solze, velikokrat se zelo težko učim in težko spremljam pouk. Razmišljam, kako bo, kaj bo, kako bo z mami, kaj bo z nami, kako bomo živeli … Res ne bi rada živela na cesti. Zelo me skrbi in zelo težko je, ker razmišljam skoraj smo o tem … Težko mi je, ko skušam zvečer zaspati, pa lahko mislim le na to. Pa tudi ponoči se velikokrat zbudim in mislim na to …

Saj poskušam misliti na kaj lepega, na to, kako smo z mamico včasih živeli in da me ima rada, ampak potem mi pa kar na lepem pride na misel, da mamice več ne bo …”

Visoka in vitka deklica je že prerasla oblačila, ki jih ima še iz boljših časov, zmanjkuje pa ji že tudi šolskih potrebščin: “Nosim stvari, ki jih imam še od prej, nekatere so mi premajhne, ampak drugega nimam. Nimamo več za vse potrebščine, kupujemo najcenejše zvezke, včasih pa pišem v zvezke iz lanskih let, v katerih je ostalo še kaj praznih listov. Včasih prosim sošolke, ali mi lahko posodijo svinčnike, barvice in flomastre. Težko je to …”

Zelo me zafrkavajo, da sem brezdomka, da imam čudna oblačila

K sreči so ji sošolke naklonjene, zaradi revščine pa ima veliko težav med vrstniki iz drugih razredov: “Zelo me zafrkavajo, da sem brezdomka, pa da imam takšna čudna oblačila … nikoli mi ne dajo miru. Velikokrat mi skrijejo nahrbtnik, da ga moram dolgo iskati. Včasih ga najdem kje na fantovskem stranišču … Tudi copate mi vzamejo, da jih iščem tudi več kot pol ure. Zelo so nesramne. Samo name se “spravijo”, pa ne vem, zakaj. Grozno se počutim takrat, res …”

Ema si zelo želi obiskovati obšolske dejavnosti, zanima jo vrsta športov, ki so zanje nedosegljivi, rada bi v glasbeno šolo, predvsem pa si neskončno želi, da jim ne bi nenehno grozila izselitev. In želi si, da bi vrstniki vsaj skušali razumeti njeno stisko. “Rada bi, da vidijo, kako težko je, če si brez denarja in je mami bolna. Rada bi, da razumejo, zakaj imam taka oblačila in zakaj si ne morem ničesar privoščiti. In da je res zelo težko tako živeti.”

___________________________________

Emini družini lahko pomagate tudi tako, da donirate sredstva (podatki za UPN) – PROSIMO, NATANČNO VPIŠITE SKLIC:
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 355
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – za Emo
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njene družine.
Če bi družini želel podariti materialne stvari, jih pošljete oz. dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket napišete, da je “za Emo iz zgodbe Vala 202“. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke družine.
Telefoni ZPM: 01-5443-043 ali 01-5443-042, e-pošta: info@zpmmoste.net.
Dodatne informacije so na voljo pri novinarki Val 202 Jani Vidic – elektronsko sporočilo ji pošljite na jana.vidic@rtvslo.si.
Odgovore na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrana tukaj.