Zapisi iz močvirja

PENkalarji

Sedim v močvirju in razmišljam ...

Danes pa k najnovejšemu prepiru. Sprli ali po domače skregali so se pisatelji. Oziroma “pesniki, romanopisci in esejisti”, zbrani v slovenski sekciji mednarodne organizacije PEN. Kar je širši pojem kot Društvo slovenskih pisateljev, kajti v Penu so resnično vsi, ki so kdaj prijeli za pero.

Zaradi poenostavitve bomo deležnike tokratne operete imenovali za pisatelje, akoravno čeprav vemo, da gre tudi za pesnike in esejiste.

Torej; zgodovina prepira med slovenskimi pisatelji je plodna in bogata. Od črkarske pravde naprej se vleče prepir, bojevan v pravilnih sklonih in z obilo pridevniki. Kar nas zanima, je temeljno vprašanje: ali so se najprej sprli slovenski pisatelji in šele nato slovenski narod, ali pa se zgodovinsko najprej skrega narod in šele na osnovi tega tudi slovenski pisatelji?

Pa je odgovor težak, tudi z uporabo znanosti, kajti literarna zgodovina favorizira vpliv pisateljev na vseslovensko kreganje, klasična zgodovina pa pravi, da so pisateljski prepiri zgolj posledica splošnih družbenih procesov. Kakorkoli; pisateljski prepiri so za nas, običajne smrtnike bolj zanimivi, od recimo političnih, ker so toliko bolj barviti … V zadnjem so uporabili besedo “golazen”, ki je v javni prostor prinesla povsem nove razsežnosti. Čakamo še na “smrdljiva banda”, ali pa vsaj na “prekleti pisuni nesposobni …”

S klasično izobraženimi intelektualci, so žal izginile “golide gnojnice” ali pa “Avgijev hlev”, kar so bili izrazi, s katerimi so se v literarnih prepirih obmetavali včasih. Po drugi strani pa “golazen” priča o tem, da je jezik živ in se razvija … kar pa je za pisatelje dobra novica.

Tokrat so se skregali zaradi Janeza Janše. Kar je redko, ker po navadi Janez Janša svoje prepire opravi sam. Človek mora natančno pogledati v Cobiss, da ugotovi, ali je Janez Janša, kot član Pena, romanopisec, esejist ali pesnik. Dve njegovi knjigi nista ravno romana; za Premike se je za šanki dolgo let šalijo, kako gre za interno glasilo slovenskih kretničarjev … A možak je kljub vsemu izdal precej družbeno kritičnih člankov, tako da je v Penu upravičeno kot esejist. In zdaj so ga zabrisali ven. Zato so šli njegovi prijatelji in somišljeniki na Okope. Kar je tudi naslov druge knjige Janeza Janše. Odločitev častnega razsodišča, ki je Janeza Janšo zabrisalo iz Pena, je nato povzročila nove odstope in izstope tistih, ki se z odločitvijo razsodišča niso strinjali.

Najprej bo nastal problem na povsem praktični ravni … Kako bodo opremljeni prihodnji slovenski eseji, romani in pesniške zbirke? Tako bo recimo videti pesniška zbirka po velikem penovskem prepiru … Avtor: “pesnik ta in ta”, naslov pesniške zbirke: “Skrivnosti o smrti, ki bi jih morala poznati vsaka ženska”, potem pa še opomba: “Avtor podpira/ne podpira izbris/a Janeza Janše iz slovenskega Pena”!

Ob tem, da bo prepir slabo vplival na pisateljski biznis; med prvimi je iz Pena protestno izstopil cenjeni slovenski romanopisec in dramatik Drago Jančar. Zdaj pa hipotetični primer, po katerem v Sloveniji obstaja bralec, ki obožuje Jančarjevo literaturo, hkrati pa se ne strinja s političnim delovanjem Janeza Janše. Možnost, da je v Sloveniji nekdo, ki sta mu všeč tako Jančarjeva literatura, kot Janševa politika, se zdi skoraj nemogoča – sploh, če vemo, da je Jančar avtor Velikega briljantnega valčka!

Torej; pride nekega dne ljubitelju Jančarja in nasprotniku Janše akviziter na vrata ponujati nov Jančarjev roman. Kaj storiti? Najbolj smešno pa je dejstvo, da so se pred bralčevo dilemo znašli tudi avtorji sami. “Naj ostanem ali grem? Ali sem najprej pisatelj, ali sem prej politični človek?”

Kajti, naj vas ne zavedejo velike besede, da gre pri slovenskem Penu za svobodo misli, za strpnost do drugače mislečih in podobne puhlice. Jasno je, da gre vsaj pri izbrisu Janeza Janše iz organizacije za izrazito politično dejanje. Če pri zadevi z izbrisom iz članstva podpiraš, ali pa ne podpiraš Janeza Janše, ne podpiraš pravice do drugačnega mišljenja in svobode izražanja, temveč podpiraš, ali pa ne podpiraš natančno znano politično opcijo.

Saj nismo ostali državljani popolni loleki, da bi nasedali zgodbam o vzvišenem intelektualizmu in debatah, ki se spodobijo le za Parnas. Slovenski Pen je zgolj politična organizacija, v kateri sta zavladali politična desnica in politična levica. V tem se ne razlikuje od društva novinarjev, ki je šlo na dva dela in se ne razlikuje od podobnih kvazi cehovskih društev, zastrupljenih s politiko. Ta društva pa se ne razlikujejo od spolitiziranih državnih podjetij, ki se ne razlikujejo od spolitiziranih športnih kolektivov, ki se ne razlikujejo od spolitizirane nacionalne radiotelevizije, ki se ne razlikujejo od spolitiziranih gasilskih veselic … Skratka: ko se politična levica in politična desnica ugnezdita v organizaciji intelektualcev, ki naj bi se borila proti ugnezdenju politike v mišljenje, je jasno, da je proces absolutne politizacije družbe uspešno končan.

Edino upanje za slovenski intelektualni prostor, pa tudi za slovensko pesništvo, romanopisje in esejistiko bi bilo, če bi kdo izstopil iz Pena, ker bi se mu dejansko mudilo kaj napisati.