Kje pa vas čevelj žuli

Ljudje vedno najdejo pot, tudi v evropsko trdnjavo

Zakonskih sprememb, ki bi ponovno uvedle brezplačno pravno pomoč na prvi stopnji za prosilce za azil pri nas, ne načrtujejo

zid 16 9

Foto: noborder network (Flickr)

V Sloveniji je trenutno 147 prosilcev za mednarodno zaščito, od teh jih je v azilnem domu nastanjenih 109. Prevladujejo državljani Kosova, Afganistana, Srbije, Sirije in Somalije.

Gerthrude Fester iz Južnoafriške republike, ki danes predava o tranzicijski pravičnosti v Ruandi, prejšnji teden pa je sodelovala na okrogli mizi Mirovnega inštituta o konceptu razvojnega sodelovanja in migracijah, opozarja na povezavo med migracijami in razvojnimi projekti, ki so jih “državam v razvoju” predpisale tako imenovane “razvite države”.

Raziskovalka, ki je zaradi svojega nasprotovanja apartheidu pol leta preživela v samici, pravi, da bi od razvoja morala imeti koristi vsa družba. “Vedno sem govorila, da se moramo vprašati, kako bo določen ukrep spremenil življenje podeželske črne deklice s hendikepom. Če bo spremenil njeno življenje, bo spremenil življenja vseh.”

Toda to se pogosto ne zgodi in razvojni projekti lahko pripeljejo celo do novih migracij tako kot v Indiji, kjer so mednarodne finančne ustanove ob graditvi jezov izselile na tisoče ljudi in popolnoma uničile naravo.

Evropa se brani beguncev, čeprav potrebuje svežo delovno silo

Franci Zlatar iz Slovenske filantropije opozarja, da v Evropski uniji živi 1,4 milijona beguncev, to pa predstavlja le 14 odstotkov vseh beguncev v svetu. Samo v Pakistanu jih živi 1,9 milijona. “Te številke so precej napihnjene. V Evropi ni toliko priseljencev, kot je slišati. S tem skušajo ustvarjati neutemeljen strah pred njimi.”

Direktor Mednarodnega afriškega foruma Ibrahim Nouhoum opozarja, da kar 80 odstotkov beguncev ne pride v Evropo, ampak ostane v mejnih državah, tam pa so razmere pogosto prav tako slabe. “Če bi v Evropo prišla samo polovica teh beguncev, bi to predstavljalo zelo velik pritisk nanjo. Zato pa se na vse pretege brani beguncev, čeprav vemo, da potrebuje tudi svežo delovno silo. Migracije in begunstvo sta med največjimi problemi sodobne civilizacije. Moramo se zavedati, kakšno trpljenje je za tem,” še poudarja.

Mučenje v libijskih zaporih

Kruto realnost tega trpljenja pri zastopanju beguncev, ki prihajajo v Italijo, vsak dan znova spoznava italijanski profesor in odvetnik dr. Andrea Saccucci, ki je na evropskem sodišču za človekove pravice zastopal izbrisane, zmagal pa je tudi pri zastopanju skupine migrantov, ki so jih v Sredozemskem morju prestregle italijanske oblasti in jih poslale nazaj v Libijo.

Opisuje tragične zgodbe ljudi, ki so jih mučili v libijskih zaporih. “Vsak dan so jih pretepali, še posebej moške. Ženske so bile zaprte ločeno, toda številne so tam zanosile, saj so bile žrtve posilstev. Migranti niso imeli nobene oskrbe, hrana je bila zelo slaba, pogosto so zbolevali, toda niso imeli nikakršnega dostopa do zdravniške pomoči. Številni so umrli ali pa hudo zboleli, nato pa so jih preprosto vrgli ven in jih pustili umreti.”

Saccucci, ki je v Slovenijo tokrat prišel kot član komisije Amnesty International Slovenije na Festivalu dokumentarnega filma, ni optimističen v zvezi z restriktivno evropsko migrantsko politiko.

“To je tako, kot da bi hoteli ustaviti vodo na eni strani, potem pa bi pritekla na drugi. Razmišljanje, da je mogoče ustaviti migracije tako, da ljudem preprečiš prihod, ni resno. Najti moramo način zavedanja problema, da bomo migrantom zagotovili primeren dostop do pravic, da bomo vsem zagotovili dostojen način življenja – tako migrantom kot državljanom. Za to pa je treba spremeniti celoten pristop.”

Prenašanje odgovornosti na druge

Franci Zlatar opozarja, da se Evropa še vedno zapira pred migranti. Kljub bolj globalnem pristopu odgovornost prenašamo na države ob mejah. Zlatar še posebej opozarja na graditev zidu na grško-turški meji.

Direktor Mednarodnega afriškega foruma dodaja, da bi Evropa lahko naredila več, da bi preprečila vzroke za migracije, in ne sme biti paternalistična.

“Najbolje je, če ljudje lahko ostanejo doma. V tem svetu imamo vse možnosti, da bi vsi lahko živeli v blaginji. Ljudje moramo dvigniti glas in reči, da ne sprejemamo vojn, dvigniti moramo glas proti vsem nepravičnostim. Tudi če bo Evropa zaprla meje, bodo ljudje našli pot. To pot najdejo pogumni ljudje odprtega srca, ki vedo, da počnejo nekaj pravičnega, čeprav morda ni legalno.”

Kot so nam sporočili z Ministrstva za notranje zadeve, zakonskih sprememb, ki bi ponovno uvedle brezplačno pravno pomoč na prvi stopnji za prosilce za azil pri nas, ne načrtujejo.