Botrstvo

Primož: “Tako zelo me zebe…”

botrstvo
foto: Botrstvo v Sloveniji

Tako zelo me zebe, da včasih sploh ne morem zaspati, potem pa sem utrujen in me boli glava,” je bivanjske razmere v polkletni garaži, ki je kljub astronomskemu računu za ogrevanje ne morejo ogreti na več kot 15 stopinj, opisal 13-letni Primož.

Mrzle stene, po nekaterih tečejo kapljice mokrote, zelo slabo vplivajo na astmo, s katero se bojuje, hrana iz humanitarnih paketov in najcenejše sestavine vsakdanjih obrokov pa poslabšujejo tudi zdravje mlajšega bratca, ki bi zaradi hudih alergij potreboval prilagojeno prehrano. Brezposelni starši, ki se že tako odrekajo hrani, jima boljših razmer ne morejo zagotoviti.

“Živimo v predelani garaži, ki bi jo morda kdo imel kvečjemu za delavnico. Nima stenske ali talne izolacije, je brez notranjih vrat, brez gretja, tako rekoč brez vsega. V prostoru, ki mu ne moremo reči kopalnica, saj ima le eno pipo z mrzlo vodo in straniščno školjko brez kotlička za izplakovanje, pomivamo posodo in se umivamo v plastični otroški banji. Tople vode sploh nimamo. Kolikor lahko, se grejemo s kaloriferji, močnejših peči zaradi slabe električne napeljave ne moremo imeti. Za plinsko napeljavo nimamo denarja, za  zgraditev dimnika za kakršno koli drugo kurjavo pa v večstanovanjski hiši ni možnosti,” pojasnjuje oče  Primoža in nekaj let mlajšega Mihe. “Živimo kot  v kameni dobi, a druge možnosti, še posebno zdaj, ko živimo le od socialnih transferjev, sploh nimamo.”

Tako piha in tako je mrzlo, da imam občutek, kot če bi živeli na cesti

Kljub astronomskemu  računu  za ogrevanje termometer le redko kaže več kot 15 stopinj, pa tudi sonce v njihovo bivališče pozimi sploh ne posije, zato je mraz še hujši. Primoža včasih zebe do kosti. “Občutek imam, kot da smo na cesti, kot da sploh ne bi imeli hiše, ker močno piha in je vedno bolj mrzlo. Saj se ponoči z bratcem kdaj stisneva skupaj, zaradi prostorske stiske imava postelji čisto skupaj, a je včasih res neznosno. Tudi v šoli mi gre slabše kot prej. Malo zaradi mraza, ker se doma pri učenju ne morem zbrati, malo pa zato, ker me skrbi, kako bomo zmogli …”

Zaradi domačih razmer Primož nikoli ne povabi sošolcev k sebi. »Bojim se, da bi me zafrkavali. Nerodno mi je, ker nimamo niti kopalnice niti kuhinje, verjetno bi rekli, da sem reven, da nimam denarja …«

Tudi bruhanje zaradi stiske …

Da so vrstniki, predvsem do starejšega sina, neusmiljeni, boli tudi mamo. “V njegovem razredu so po večini otroci premožnejših staršev in pogosto ga zbadajo že zato, ker ima rabljena oblačila, ker nima mobilnega telefona, ker mora v knjižnico, če želi delati na računalniku. Veliko je zbadanja, tudi grobega.  Nam se zdijo nova oblačila znanih znamk nekaj nepomembnega in jih lahko imamo za mladostniške muhe,  v najstniških glavah pa je to tako zelo pomembno, da je Primož res doživljal hude stiske. V začetku tega šolskega leta je bilo še posebno hudo, zjutraj je pred odhodom v šolo bruhal …”

Stiska se stopnjuje tudi zunaj šole, saj fanta ne moreta obiskovati dejavnosti, nimata takih stvari kot njuni sošolci, ne moreta niti na praznovanje rojstnih dni svojih prijateljev. “Sram me je to povedati, a vsakič najdemo izgovore, da je kdo zbolel, da dobimo obiske, da … da, skratka, res ne moreta, čeprav to ni res. Res je samo, da nimamo denarja niti za najmanjše darilo,” ni lahko priznati očetu.

Tudi Primož ima pripravljene izgovore, ko zmanjka nekaj evrov, potrebnih  za šolske izlete in ekskurzije. “Nisem šel ne v živalski vrt, ne na ekskurzijo v Portorož, ne v Atlantis, ne v kino …  vsakič nismo imeli denarja za vstopnino ali prevoz. Res mi je bilo hudo, ko so vsi šli, jaz pa nisem mogel z njimi. Ne morem se družiti s sošolci ali si ogledati dobrega filma.” Vse to bo moralo še počakati.

Čokolada, razdeljena na koščke za ves teden
“Nikoli ni bilo prav lahko, saj sva imela dve minimalni plači, a zdaj, ko sva oba brezposelna in živimo le še od denarne socialne pomoči in otroških dodatkov, imamo res hude težave.  Najhuje je konec meseca, takrat nas zares rešujejo le še paketi humanitarnih organizacij tako vsaj otroka lahko jesta, midva z možem pa velikokrat pijeva samo vodo ali pa juho iz kocke ali začimbne mešanice, če jo imamo, to je vse. Večkrat greva lačna spat, a za otroke mora biti kaj na mizi. Še posebno starejši Primož, čeprav je ves suhljat, zelo veliko poje, včasih celo štruco kruha. Paket, ki ga v posamezni humanitarni organizaciji lahko dobijo na vsakih 6-8 tednov, pomeni le odmik od lakote, ne pa preživetja.”

Zato se tudi  ne morejo ozirati na zahteve po posebni dieti, ki bi jo zaradi alergije moral imeti Miha, kaj šele na drobne otroške želje, ki vabijo poglede na trgovske police, ko družina kupuje le kruh ali, res občasno, kakšno najcenejšo klobaso.

Da nista popolnoma brez priboljškov, večkrat poskrbi prijazna soseda, ki že s podarjeno čokolado naredi veliko veselja. “Ko dobita čokolado, sta neskončno vesela, takoj vzameta vsak en košček, potem pa si jo strateško razdelita in razporedita po dnevih in majhna čokolada zaleže za skoraj ves teden. To moraš videti, da dojameš, kakšno veselje lahko otroku v stiski pomeni ena sama čokolada,” opisuje oče. Enako radost je občutil Primož, ko je od humanitarne organizacije dobil zvezek z znakom svojega najljubšega nogometnega kluba, ki ima skoraj sveto mesto v njegovi šolski opremi.

To je ubijanje duše
Za otroka radost, za starše, ki jima morajo take drobnarije vsakič odreči, pa vse prej kot to. “Tega se ne  da opisati vsakemu staršu, ki to doživi, se para srce. To je ubijanje duše. Za naju je psihično in fizično naporno, ko veva, da jima niti tega ne moreva privoščiti. Tako kot je bilo težko opazovati mlajšega sina, ko si je že od srede januarja na koledarju odšteval dneve do pusta v upanju, da bo takrat v šoli dobil krof. En sam krof!”

In prav zato je šolsko kosilo, ki mu od tega meseca pripada zaradi spremembe zakonodaje,  tako pomembno tudi za Primoža, pravi oče.”Starejšemu to nenormalno veliko pomeni, iz dneva v dan je spraševal, ali je že prišla odločba, ali bo res lahko kosil s sošolci. Zanj je bila to velika življenjska iskra, to upanje, da bo lahko vsak dan jedel …”

“Vsakič ko so me sošolci spraševali, zakaj ne grem z njimi v jedilnico, sem govoril, da mi je kosilo nepomembno, da je “kar nekaj'” in da grem raje domov pojest kaj boljšega. Doma pa me je čakala kvečjemu juha ali včasih kak krompir …” je nerodno trinajstletniku.

Skoraj 60 evrov na mesec za kosilo je bilo doslej v družini, v kateri je vse prešteto na cente, nemogoče zbrati. “Milijonkrat preračunamo vse zneske na položnicah, da se ja ne bi kje ušteli, plačujemo jih neposredno pri podjetjih, ki so nam jih izdala, da privarčujemo vsaj pri bančni proviziji. Res izgubiš zelo veliko časa in pešačiš v tem mrazu, a vsaj privarčuješ nekaj evrov na mesec. Ti niso nepomembni, saj se držimo nad vodo na zelo tanki niti, ki je iz meseca v mesec še tanjša …”

Že centi so zato za fanta pojem tako velikega denarja, da je Primoža poleti skoraj povozil avto, ko je nagonsko skočil na cestišče, da bi pobral kovanec za 20 centov, je povedal oče, ki bi bil pripravljen delati kar koli, da bi življenje postalo znosnejše. Sosedom čisti sneg, obrezuje drevesa in grmovje, prekopava vrtove, kar koli. Poleg tega rad pomaga drugim, to se je pokazalo tudi pred nekaj leti, ko je pustil službo in za poldrugo leto sam prevzel skrb za nepokretnega tasta, saj denarja za plačilo domske oskrbe niso imeli.

Pol ure bom pod tušem …

Ker so bili nazadnje na počitnicah pred 10 leti, ko mlajši Miha še ni bil rojen, jih seveda ne skrbi, kam bodo šli, pač pa je mamina največja skrb, ali bo v tednu, ko bosta fanta doma, dovolj hrane za vse. “Vsaj za mesec dni vnaprej imam preračunano, kaj bomo jedli, da bo vsak lahko vsaj približno sit. Najrazkošnejši obrok pa bomo imeli čez nekaj dni, na Primožev rojstni dan, saj si zelo želi pire in špinačo in potrudila se bom, da ju bo lahko dobil za praznično kosilo. Za  darilo tako ali tako ne bo denarja.”

“Najbolj si želim, da bi bilo toplo, da bi spet imeli televizor ali celo računalnik. Naš je zelo star in komaj deluje. Lepo bi bilo povabiti prijatelje v kino, najlepše pa bi bilo, če bi končno lahko dobili kopalnico. Ne vem, ali se nam bo ta želja kdaj uresničila, a če se bo, bom prvi dan zagotovo pod tušem stal pol ure in bom neskončno srečen,« tik pred rojstnim dnevom niza želje za prihodnost Primož.

Družini Primoža in Mihe lahko pomagate tudi tako, da donirate sredstva (podatki za UPN) – PROSIMO, NATANČNO VPIŠITE SKLIC:

Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 351
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – za Primoža in Miho
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazani denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njune družine.

Če bi družini želel podariti materialne stvari, jih pošljete oz. dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket napišete, da je “za Primoža in Miho  iz zgodbe Vala 202“. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke družine. Telefoni ZPM: 01-5443-043 ali 01-5443-042, e-pošta: info@zpmmoste.net.

Dodatne informacije so na voljo pri novinarki Val 202 Jani Vidic – elektronsko sporočilo ji pošljite na jana.vidic@rtvslo.si.

Odgovore na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrana tukaj.