Zapisi iz močvirja

Dobre želje iz močvirja

Marko Radmilovič
Marko Radmilovič
foto: Jure Čokl

Marko Radmilovič

foto: Val202

Težko je priti čez 31. december. Vedno težje pravzaprav. Ampak zdaj smo tu, le nekaj dobrih misli in seveda dobronamernih opozoril na novoletno ikonografijo, ki iz leta v leto postaja bolj nadležna.

Najprej se mora razmišljujoči prebiti preko prazničnih poslanic. Minuli prazniki so edini, ko združijo moči vse veje oblasti. Se pravic cesarska in ona, ki ni od tega sveta.

Predsednik vlade, oziroma njegov pisec govorov se je nekoliko zaštrikal z idejo o prihodu pomladi in gnilim listjem jeseni iz katerega kali novo življenje, novoizvoljeni predsednik republike pa se je z duhovno komponento povsem približal ljubljanskemu nadškofu. Hecno; sveto pismo, ta velika skleda modrosti in umetnosti jezika nikoli ne služi kot stilistična opora božičnim in podobnim verskim poslanicam. Za njih uporabljajo kvečjemu nekaj sto vedno enih in istih besed in če ne bo novoizvoljeni predsednik kmalu razširil besednjaka, se mu zna zgoditi podobno.

Kakorkoli; praznične poslanice so tisti žlahtni ostanek srednjeveške navade javnih oznanil, ki naj spomnijo ljudstvo, da je v deželi sila močnejša od individualne volje. Ker če kaj, potem človek po letošnji jeseni dobrih želja, ki kot Amorjeve puščice letijo po nas, ne bi pričakoval. Po drugi strani pa je res, da je dobra želja preveč še vedno bolje, kot dobra želja premalo. Ali slaba želja preveč.

Potem se moramo, pri težkem prebijanju do novega leta, ustaviti pri reklamah. Saj smo o njih že govorili in razmuni svet se zgraža nad njihovo frekvenco, kot tudi vsiljivostjo, že od konca novembra, pa vendar …, zdi se, da so reklame ugrabile praznik, ki je postal ne samo svoje nasprotje, temveč tudi groteskna podoba nekdanjega obredja.

Poglejmo; zelo resen ter strokovno in po novinarskih normah pripravljen prispevek na televiziji govori o nevarnosti petard in ostale praznične pirotehnike.V vseh pomembnih medijih žrtve kažejo iznakažene okončine, zdravniki predavajo kako je to nevarno in nepotrebno in ko se informativna oddaja konča, je prvi oglas, tisti pred vremenom, namenjen oglaševanju pirotehničnih izdelkov.

Kdo je zdaj tu nor? Ali je vampirska želja po marketinškem prihodku povsem zameglila zdravo uredniško presojo? Nekaj kritizirati in na nekaj upravičeno opozarjati, čez minuto pa identično stvar agresivno oglaševati se zdi, ne le skregano z zdravo pametjo, temveč tudi nazorno kaže na resnično vlogo in moč medijev v naši družbi. Iz kritičnih regulatorjev histeričnega vsakdana, se vse bolj spreminjamo v platforme za oglase.

In če hočeš preplezati do prvega prvega, moraš mimo zabavnega televizijskega programa. O njem bodo z veseljem povedali kaj za to usposobljeni pisci; mogoče zgolj drobna ugotovitev, da slovenska estrada zna potovati po prostoru in času! Ker ko menjavaš programe, se na njih vedno znova pojavljajo eni in isti glasbeniki z enimi in istimi kompozicjami. In potem identični glasbeniki ob identičnem času vsem skupaj želijo »Srečno«!

Edino kar nas navdaja z upanjem, da se 2013 ne bo utopilo v poskočnicah, je znižanje naročnine za programe naše hiše. Čim se je znižala naročnina, smo dobili Rolling Stonse na drugem programu televizije. Dve uri »rock’n’rolla«, ki te ponese iz enega v drugo leto, je najboljša mogoča popotnica novi energiji.

In starčki s kitarami naj nam bodo vodilo v 2013. Pustimo ob strani škandal in vlogo v glasbeni zgodovini ter se pustimo napolniti z vitalnostjo, z vero v človeka in z jedko resnico v bluesovskem molu, ki nam jo nudi ta inštitucija. Ali je bolje zaupati Rolling Stonesom kot religijam, vladam in marketinškim podjetjem je sicer vprašanje svetovnega nazora, vsekakor pa je vera v Micka in Kifa manj nevarna.

Ena njihova poslanica bodi dovolj za 2013. Ni nujno, da imamo takšno glasbo vsi radi, je pa to umetnost in je to glasba, ki ima rada nas. Iskrenost te vrste pa je edino, kar nesimo s seboj v 2013.