Botrstvo

“Še za dedkov pogreb nismo imeli …”

Botrstvo naslovnica 16:9
foto: Botrstvo

“Ob nenadni dedkovi smrti  nismo imeli denarja za pogreb, sposodili smo si  na vseh koncih, da smo zbrali dovolj, težko smo zbrali … To je res šok, nimaš  denarja za življenje, za hrano otrok, bili smo res dobesedno brez evra v denarnici, potem pa smo morali prositi, da smo ga sploh lahko dali v zemljo.”

 Tako zadnjo grenko izkušnjo svoje družine opisuje mama treh fantov – Nika, Žana in Domna.

Preden se je Žan rodil, sem  hodila v službo, delala sem sicer kot čistilka, a imeli smo dohodek in tudi mož je bil v službi, normalno smo živeli. Ko se je Žan rodil,  smo zvedeli, da ima neozdravljivo krvno bolezen in ga lahko prav vsaka okužba  življenjsko ogrozi. Pet let smo bili  več v bolnišnici kot doma, to ni bil več naš otrok, to je bil bolnišnični otrok. Nimaš avta, nimaš prevoza, položnice so se začele kopičiti, nimaš varstva za druga otroka, poleg tega pa  ni lahko gledati svojega otroka tako bolnega. Težko se je sprijazniti, da je neozdravljivo bolan, da lahko kadarkoli tudi umre. Zdravljenje poteka tako, da mu  vsak dan dam injekcijo zdravil, ki pa imajo tudi stranske učinke, lahko pride tudi do levkemije.

Žan bi potreboval zdravo hrano, mi pa imamo  le za makarone in riž

Zaradi izčrpavajoče in utrujajoče bolezni, učinkov zdravil,  bivanja v socialni izolaciji šestletni Žan   razvojno precej zaostaja za vrstniki. V vrtec ne sme, zelo omejeno je njegovo gibanje v družbi, saj ta  zanj pomeni zmeraj novo nevarnost okužbe:

Žan potrebuje posebno nego in varstvo, posebno kozmetiko, ker je preobčutljiv na običajno, potreboval bi zdravo prehrano, sadje, zelenjavo, preparate za krepitev imunskega sistema, midva pa mu ne moreva nuditi niti najosnovnejšega, niti hrane. Kvečjemu tu in tam mu lahko ponudiva malo sadja, kakšne banane, mandarine, kar je pač ceneje, drugega pa ne. In če bi se mu jutri zaradi tega kaj zgodilo, bi ga vse življenje imela na  vesti,” priznava mama z mirnim glasom, medtem ko ji po licih tečejo solze.

Odkar je ob mami, ki ob tako zelo bolnem otroku službe sploh ne more iskati, zaposlitev izgubil še oče, ki se zdaj bori še z depresijo, je stiska v družini Žana, Domna in Nika še toliko večja:

“Imamo kup neporavnanih računov za stanovanje, elektriko, stanovanjske stroške. Dolgovi se kopičijo, nekaj jih je pred izvršbo,  prihajajo pa tudi že ogromni stroški izvršb. To več ni majhen denar. Vendar zgolj z denarno socialno pomočjo in otroškim dodatkom ne moreš preživeti, je res težko. To je edino, kar dobimo. In če kmalu ne poravnamo stroškov za stanovanje, bomo dobesedno na cesti. Nimamo kam.”

Paket humanitarnih organizacij  lahko dobiš le enkrat na  osem tednov

“Zmanjkuje pri hrani, obleki, plenicah, mleku…velikokrat se zgodi, da nimamo ničesar več za večerjo, takrat se malo pozabavamo, stisnemo skupaj, čas mineva in otroci zaspijo in je to, to. Nov dan  pomeni spet novo borbo s stroški, s praznim hladilnikom, s  položnicami, z vsem. Zelo je težko, otroci zaspijo, ti pa ostaneš še kakšno uro, dve buden in razmišljaš, kam te je življenje pripeljalo, da so šli otroci lačni spat? Res je utrujajoče in tako zelo brezizhodno…”

Žan zaradi grozečih okužb ne more obiskovati vrtca, pa tudi mlajši bratec Domen ne, saj bi lahko bile od tam prinešene bakterije za bratca  usodne, prikrajšana sta za socializacijo in žal tudi za obroke, ki jih imajo  njuni vrstniki in ji jim jih doma nikakor ne morejo zagotoviti

“Ni vse tako lahko kot se kdaj sliši, na Rdeči križ  smeš vsakih le vsakih osem  tednov po paket, v katerem so štirje kilogrami  testenin, trije riža, dva  litra olja, včasih mleko in marmelada. Mislim, da s tem petčlanska družina ne more preživeti osmih tednov in tudi  ne moreš otroku kuhati samo suhih makaronov, še zdravemu ne, kaj šele tako bolnemu! Ljudje, ki tega nikoli niso izkusili, nam pravijo, da se navadiš na to, a tako pač je – sit lačnega težko razume in bogat revnega tudi ne.”

Spimo na tleh v premajhnem stanovanju

Zaradi dedkove smrti  zdaj skupaj s petčlansko družino v že tako tesnem stanovanju pogosto prebiva še babica,  ki zaradi različnih bolezni ne more več povsem samostojno živeti:

Stanovanje za šest ljudi  veliko premajhno, spimo skupaj in kar  po tleh, kavč je uničen in ga ne moremo več raztegniti v posteljo, štedilnik ne dela, nimamo niti  kje kuhati, šolar bi potreboval mir za ne moreno delo, Žan bi potreboval svoj prostor ali vsaj svojo posteljo, pa je nimamo niti kam dati. Saj otroci razumejo, da je težko, a je težko tudi meni, ko mi Nik odstopi vsak evro, ki ga dobi v dar, ker ve, da ga zelo potrebujemo za mleko, hrano, plenice, položnice. Zelo me boli, a hkrati mi teh nekaj evrov pomeni toliko kot da bi mi jih dal sto tisoč.”

Ni bilo daril, ne torte, ne praznovanja

Kljub vsem prošnjam in pisemcem nobeden od dobrih mož Žanu, Niku in Domnu ni prinesel želenih igrač, vlakca, avtomobilčka na daljinca, pa tudi  najstarejši Nik za pravkar minuli rojstni dan ni dobil darila. No povsem praznih rok le ni ostal:

“Od babice sem dobil deset evrov, pet sem jih dal mami, pet sem shranil. Mami sem prosil, da je za tistih pet kupila rože za dedkov grob. Zelo sem ga imel rad in mi je res veliko pomenilo, da sem mu lahko vsaj zdaj nesel rože.”

Ker niso imeli denarja, Nik ni mogel pripraviti  praznovanja s sošolci ali sorodniki:  

“Nisem imel praznovanja, nisem dobil darila in tudi torte ne. Pa tudi sošolci me ne povabijo prav pogosto , zadnjič sem sošolcu prinesel dve vrečki bombonov, pa je bil zelo jezen. Grdo me je gledal, jaz sem se pa ob tem tudi slabo počutil. In me ne povabijo, ker jim ne morem prinesti daril…”

In grozno mu je tudi, ko edini od sošolcev ne more h košarki.

“Vsi so vpisani h košarki, razen mene. In potem se kar umaknem, ko se pogovarjajo, kako je bilo na treningih, ker je zame to preveč boleče,  prehudo mi je, res!”

Nik razlike med veliko premožnejšimi sošolci težko prenaša, sploh, ko ga ne povabijo k igri ali  mu ne posodijo igračk.  A hkrati  prav zaradi tega odrašča hitreje in ima pri 10 letih poleg povsem  razumljivih želja  o igračah in prostočasnih dejavnostih  tudi veliko bolj  stvarne probleme :  “Velikokrat nimamo večerje in gremo lačni spat. V šoli težko počakam 90 minut, kolikor me loči do  malice in tudi kosila sem zelo vesel, da ne pridem domov lačen.

In prav zaradi te izkušnje so tudi želje  desetletnika nekoliko drugačne od želja večine njegovih vrstnikov: “Želim si, da bi  se vsi zbrali pri večerji, imeli bi juho, krompir in špinačo in bi bilo za vse dovolj…ampak se  mi želja ne uresniči.”

Družini Žana, Nika in Domna  lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN) –  PROSIMO, NATANČNO VPIŠITE SKLIC.

Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 151
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – za Žana, Nika in Domna  

ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazani denar v celoti brez stroškov ali provizij porabljen za boljše življenje njihove družine.

Če bi  družini  želel podariti materialne stvari, jih pošljete oz. dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket napišete, da je “za Žana, Nika in Domna   iz zgodbe Vala 202″. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke družine, saj ji je ZPM že večkrat pomagala. Telefoni ZPM: 01-5443-043  ali 01-5443-042, e-pošta: info@zpmmoste.net

Odgovore na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrana tukajDodatne informacije so na voljo pri novinarki Val 202 Jani Vidic – elektronsko sporočilo ji pošljite na jana.vidic@rtvslo.si.