Slovenci hodijo na evtanazijo v Švico

Foto: Bobo

Foto: Bobo

Zastopnica pacientovih pravic Duša Hlade Zore pravi, da je evtanazija v Sloveniji še vedno tabu tema, zato ljudje iščejo rešitev v tujini. Pravi, da je za evtanazijo v Švici treba plačati okrog 6.000 evrov.

V Sloveniji je od leta 2008 uzakonjena pravica do upoštevanja v naprej izražene volje, v okviru katere obstaja možnost vnaprejšnje zavrnitve zdravstvene oskrbe. Formular je mogoče izpolniti tudi pri osebnem zdravniku. Duša Hlade Zore opaža, da gre pri tem za zelo težke odločitve.

Moje izkušnje so, da je to še vedno tabu tema.

V Sloveniji pa je še vedno navzoč strah že pred odkrito razpravo. Ugledna zdravnica, ki ne želi biti izpostavljena, nam je dejala, da je v Sloveniji preveč konzervativno okolje, da bi si upala javno povedati svoje stališče. Boji se odzivov. Meni pa, da bi vprašanje evtanazije morali na novo premisliti.

Možnost zlorab?

Ena od redkih odkritih zagovornic evtanazije strokovnjakinja za bioetiko dr. Tea Logar opozarja, da bi zlorabe in napake bile mogoče tudi v obstoječem sistemu, ki dovoljuje tako imenovano “pasivno evtanazijo”.

Pravi tudi, da je z dovolj velikim odmerkom morfina, sicer mogoče doseči, da posameznik ne čuti bolečine, vendar je posameznik potem praktično nepriseben.

Meni osebno se to zdi nesprejemljivo.

Predsednik komisije za medicinsko etiko dr. Jože Trontelj evtanaziji odločno nasprotuje.

Naklonjen je čim večji uporabi morfija pri težkih bolnikih. Meni tudi, da je pojem “pasivna evtanazija” za opustitev nesmiselnega zdravljenja popolnoma neprimeren. “To je sveta pravica, da človek prepove zdravniške posege v svojo telesno integriteto.”

Katarinina zgodba

Katarinin partner je pred dvema letoma padel v komo. Zdravniki pravijo, da je postal rastlina, vendar si Katarina ne zna razložiti, zakaj njen partner na primer joka. Pozna ljudi, ki so se prebudili iz kome in niso govorili o trpljenju. Zato si ne bi upala sprejeti odločitve o evtanaziji. Je pa zelo naklonjena evtanaziji pri bolnikih, ki kričijo v bolečinah in si tudi želijo umreti.

V kodeksu medicinske deontologije piše, da jo zdravnik odklanja in obsoja in jo ima za lažni humanizem. Tisti, ki apriori ne mislijo tako, v javnosti največkrat molčijo.

Nizozemska izkušnja

Nizozemska je bila prva, ki je o tem sprejela poseben zakon, ki podrobno ureja pogoje za tovrstna dejanja, postopke in nadzor.  Čeprav je liberalna in strpna družba, načeloma pripravljena na odprto razpravo brez tabujev, zakon pa je podprla velika večina ljudi, ima tudi tu evtanazija bolj ali manj zagrizene nasprotnike.

Dr. Trontelj pravi, da je na Nizozemskem bilo na stotine bolnikov evtanaziranih, ne da bi za to prosili. Na vprašanje o sodnih razsodbah pa s prstom pokaže na menda zelo popustljiva nizozemska sodišča.

Kot je izvedela dopisnica Erika Štular pa je nizozemski zakon, ki se imenuje “Končanje življenja na zahtevo in asistiran samomor”, enostaven in jasen, ob potrjevanju pred desetimi leti pa je imel v javnosti več kot 90-odstotno podporo, gre za zahtevne in zapletene odločitve, povezane s močnimi čustvi, medicinskimi dilemami,  pravnimi pomisleki.

Zagovorniki pravijo, da je evtanazija na Nizozemskem dobro organizirana, izvajajo jo previdno, odgovorno in z dostojanstvom. Kot dokaz navajajo dejstvo, da v minulih desetih letih niti enega od zdravnikov niso obtožili malomarnosti, nobenega suma zlorab ni bilo.

Na Nizozemskem je pomladi veliko prahu dvignila izjava ameriškega predsedniškega kandidata Ricka Santoruma. V iskanju podpore konservativnih ameriških volivcev je dejal, da starejši ljudje na Nizozemskem nosijo zapestnice z napisom – brez evtanazije, prosim – saj se bojijo, da bi jih sicer zaradi proračunskih razlogov neprostovoljno prisilili v to dejanje. Santorum je trdil, da je polovica evtanazij na Nizozemskem, neprostovoljnih, in da 10 odstotkov smrti  predstavlja  evtanazija. Številke so seveda povsem napačne.

Po podatkih združenja Pravica umreti je namreč evtanazija vzrok za manj kot 3 odstotke smrti – v letu 2010 je nekaj več kot 4 tisoč ljudi končalo svoje življenje na ta način. Od tistih, ki se v hudi bolezni izrečejo za tak konec in podpišejo posebno izjavo, jih je dejansko evtanaziranih komaj desetina. Večina namreč umre prej, preden je to potrebno.

Blagoslov pred evtanazijo

Nizozemski zdravniki, ki ljudem pomagajo umreti, so prepričani, da delajo ne le zakonito ampak tudi, da delajo dobro. Vedno so zdravniki do konca pomagali svojim pacientom, pravijo, razlika je le v tem, da mi zdaj o tem tudi na glas govorimo in da smo to tudi zakonsko uredili in tako omejili možnost zlorab.

Čeprav je cerkev sovražnica evtanazije, sem sam pred leti pomagal umreti tudi trpeči redovnici, je Eriki Štular povedal eden od njih. In menda niso redki pacienti, ki jih pred tem korakom blagoslovijo njihovi duhovniki ali pastorji.

V dokaz, da delajo prav, pripovedujejo ganljive zgodbe o slovesnostih, ki jih v družbi svojih najbližjih in z njihovim privoljenjem, ob zvokih najljubše pesmi in svojim psom ali mačko v naročju, neozdravljivo bolni pripravijo pred menda odrešilno injekcijo.