Frekvenca X

V čem je čar ljubezni? V oksitocinu, seveda!

4399522493_6304078c05_b-001

Čeprav znanstveniki veliko vedo o delovanju oksitocina, ni treba, da o tem razmišljamo, ko smo z ljubljeno osebo.

Kakšna je vloga hormona oksitocina, ki so ga nekateri poimenovali kar hormon ljubezni, ker naj bi krepil medsebojno zaupanje, poskrbel za navezanost matere na otroka in imel še številne druge pozitivne učinke na delovanje naših možganov?

Znanost se danes trudi razvozlati tudi takšna vprašanja.

Nevroznanstvenikov ne zanima samo, kako naši možgani nadzirajo delovanje rok in nog, kako nam povedo, kdaj smo lačni in kdaj siti, ampak tudi bolj poetična vprašanja, kot je vprašanje ljubezni.

Kako jo  lahko razumemo, smo s  pomočjo prof. dr. Gregorja Majdiča  poskusili razložiti  s čisto znanstvenega, molekularnega vidika.

Marsikdo je že slišal za ta hormon oksitocin, ki mu pogosto laično rečejo tudi »umetni popadki«. To je namreč hormon, ki skrbi za krčenje maternice ob porodu, tako da lahko pride otrok na svet. Med porodom, če ima ženska prešibke popadke, ga porodnicam umetno dodajajo.

Po porodu oksitocin skrbi, da se ob dojenju izloča mleko iz dojke. Začetek sesanja z draženjem bradavic sproži izločanje oksitocina iz možganov, zaradi česar se začnejo krčiti mehurčki, napolnjeni z mlekom in mleko lahko priteče do dojenčka. A hkrati oksitocin vpliva tudi na možgane. V možganih matere, ki je ravno rodila otroka in pozneje, ko ga doji, oksitocin vzbuja čustvo navezanosti. Veliko oksitocina povzroči močnejšo navezanost, ta pa je pomembna zato, da mati za otroka skrbi.

Po porodu oksitocin skrbi, da se ob dojenju izloča mleko iz dojke. Začetek sesanja z draženjem bradavic sproži izločanje oksitocina iz možganov, zaradi česar se začnejo krčiti mehurčki, napolnjeni z mlekom in mleko lahko priteče do dojenčka. foto: Bobo

To je s stališča evolucije izjemno pomembno, saj se tako prenašajo geni med generacijami. Mati ohrani in prenese svoje gene naprej. Ljubezen matere na otroka torej izvira iz prav nič romantičnega, temveč zelo prozaičnega evolucijskega mehanizma, ki zagotavlja ohranjanje genov v skladu z Darwinovo teorijo o preživetju najmočnejših. Preživeli in svoje gene ponesli naprej skozi zgodovino bodo namreč le tisti otroci, za katere bo mati zadovoljivo skrbela. Pri ljudeh se je ta mehanizem razvil in razširil še naprej, od ljubezni matere do otroka do ljubezni med dvema odraslima.

Intervju:

Gost oddaje je prof. dr. Gregor Majdič, znanstvenik, profesor za fiziologijo na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani in Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru, ki se ukvarja z raziskavami s področja molekularne endokrinologije (delovanje genov in hormonov).

Prof. Majdič, oksitocin so v minulih letih nekateri poimenovali kar hormon ljubezni. Krepil naj bi medsebojno zaupanje, poskrbel za navezanost matere na otroka in imel še številne druge pozitivne učinke na delovanje naših možganov. Vendar procesi v našem telesu nikoli niso enostavni , predvsem pa hormoni običajno opravljajo več vlog. Kaj so pokazale dozdajšnje raziskave?

Dejansko raziskave kažejo, da naj bi imel hormon oksitocin zelo pomembno vlogo pri medsebojnih stikih, pri medsebojnih odnosih med ljudmi, tudi pri živalih. Te raziskave so bile najprej narejene pri živalih, kjer se je pokazalo, da oksitocin dejansko povzroči navezanost matere na otroke. Recimo en tak lep primer je raziskava pri ovcah, ki so načeloma zelo občutljive matere. Svojega jagenjčka bodo sprejele, če pa jim dodamo oksitocin, bodo sprejele tudi tujega jagenjčka. In potem so raziskave naprej pri ljudeh pokazale, da ima tudi pri človeku takšno vlogo. Da dejansko skrbi za navezanost matere na otroka. Tako domnevamo, da iz tega izvira potem tudi – verjetno bolj človeško čustvo -ljubezen, navezanost moškega in ženske med seboj. Da naj bi to evolucijsko izviralo iz iste ljubezni matere in otroka, ki je pomembna za preživetje otroka – zato se je ta mehanizem tudi razvil. Pri odraslem pa je šel potem še v drugo smer, v navezavo med partnerjema.

Prof. Gregor Majdič. Foto: Osebna stran

Strokovnjaki predvidevajo, da ima hormon ljubezni velik in pomemben vpliv pri soočanju s stresnimi situacijami. Izboljšal naj bi medčloveške odnose, pomagal pa naj bi tudi sramežljivim ljudem pri premagovanju zadrege, s katero se soočajo v različnih družbenih situacijah, krepil naj bi spomin, dvigal seksualno vzburjenje, zmanjševal željo po alkoholu in drogah, spodbujal velikodušnost. Delno naj bi bil odgovoren celo za to, da smo sposobni razumeti čustva drugih oseb, kot so denimo avtisti. Je v vsem tem kaj resnice, ali je tudi veliko zmot?

Večinoma to, kar ste našteli, drži. Prav vseh vlog oksitocina še ne poznamo, pri spolnem vzburjenju je njegovo izločanje verjetno bolj posledica kot pa vzrok za samo vzburjenje, to pa naj bi izviralo spet iz potrebe po navezavi partnerjev med seboj. Tudi to poznamo pri živalih, kjer obstajajo voluharice, podobne miškam – živali, pri katerih se med parjenjem izloča oksitocin. Če se izloča v zadostni meri, samec in samica ostaneta skupaj celo življenje, če pa recimo eksperimentalno izločanje oksitocina blokiramo, tak par ne ostane skupaj in verjetno nek podoben mehanizem deluje tudi pri ljudeh, vendar tega prav natančno še ne poznamo in zagotovo so ti mehanizmi bolj zapleteni.

Oksitocin ima vlogo tudi pri stresu. Pri dajanju občutka ugodja, pri tem, da se dobro počutimo pri medsebojnih stikih. Omenili ste droge, alkoholizem. Vemo, da ti problemi dostikrat izvirajo iz težav v medčloveških odnosih, partnerskih odnosih. In če oksitocin to dobro občutje, ko smo z nekom, povečuje, potem je manjša verjetnost, da bomo zašli v težave z opojnimi substancami, ki nam lahko dajo to zadovoljstvo na drug način, kot ga oksitocin lahko sproži v normalnih stikih med ljudmi. Ravno tako je pri stresu. Stres je dejansko odziv organizma na neko nevarnost, oksitocin pa verjetno ta odziv nekako modulira, da ne stopimo takoj v boj, če smo v stresu, ampak skušamo ta stres ublažiti tako, da reagiramo bolj primerno trenutni situaciji. Tako da človek, če je življenjsko ogrožen, ne bo takoj reagiral z nekim nasiljem ali čem podobnim.

Kaj pa avtistom, bi hormon lahko pomagal?

O tem teče v zadnjih letih precej raziskav. Za zdaj, kot vem, rezultati teh raziskav še niso znani. Ravno pred 14. dnevi sem bil na konferenci ameriškega združenja za nevroznanost in so govorili tudi o tem. Za zdaj nekateri vmesni rezultati kliničnih preskusov pri avtistih kažejo na pozitivne učinke, drugi pa ne, tako da za zdaj še ne vemo, kaj se bo izkazalo za primerno zdravilo.

Zakaj je uporaba oksitocina kot zdravila za izboljšanje medčloveških odnosov vprašljiva, katere so njegove temne strani?

Vedno, ko posegamo v hormonalni sistem ali pa mogoče še bolj v nevrohormonalni sistem, se pravi v sistem hormonov v možganih, obstaja nevarnost. Hormoni imajo v telesu številne funkcije, noben nima samo ene točno določene naloge in z vsakim poseganjem v ta sistem lahko nehote vplivamo na številne procese, od katerih mnogih sploh še ne poznamo. Glede samega oksitocina pa je bilo v lani objavljenih nekaj raziskav, ki so pokazale, da ima ta morda tudi svojo temno stran. Raziskave so pokazale, da čeprav normalno pri ljudeh povečuje medsebojno zaupanje, je tudi to omejeno. To so začetne raziskave, tako da dokončnih odgovorov še nimamo, vendar te dokaj močno kažejo, da je to medsebojno zaupanje povezano s socialnim krogom. Se pravi, spodbuja medsebojno zaupanje znotraj naše družbe, znotraj našega prijateljskega kroga, naše družine, medtem ko do socialnih skupin, ki so izven tega našega kroga, s katerimi recimo se ne družimo ali imamo že a priori nekoliko odklonilen odnos, pa lahko to nezaupanje še povečuje in vodi v agresijo. Zaradi teh raziskav se postavlja vprašanje, ali bi oksitocin res lahko uporabljali ali pa bi pri določenem odstotku oseb, ki so bolj nagnjene k agresiji, že normalno lahko povzročili tudi nasilen odziv.

Pomeni, da je danes, ko si želimo čim bolj tolerantno in zaupljivo družbo, delovanje oksitocina lahko tudi negativno?

Seveda, treba je biti pazljiv. Mislim, da bomo morali narediti še kar veliko raziskav, preden bomo oksitocin uporabili kot zdravilo, če ga sploh bomo kdaj, ravno zaradi teh morebitnih slabih vplivov. Kot sem rekel, samo delovanje možganov poznamo še veliko preslabo, da bi lahko tako enostavno vplivali nanj.

Prof. Majdič, kaj pa menite o poseganju v sistem delovanja hormonov? Lahko rečemo, da gre za kratkovidne posege?

Večinoma mislim, da ja, sicer so gotovo tudi koristni kot recimo kontracepcija, ta zagotovo prinaša več dobrih učinkov kot slabih. Vedno pa je tudi nekaj malega negativnih, ampak, ko smo ravno pri kontracepcijskih tabletah, so ti nivoji hormonov danes tako majhni, da so nevarnosti res minimalne. Zelo aktualna tema je Lance Armstrong. Torej doping, s katerim se dodaja hormone, večinoma moški spolni hormon. To pa ima lahko zelo daljnosežne posledice in tega bi se morali vsi uporabniki, ki jih je v zadnjih letih tudi med rekreativci ogromno, zavedati. Ko namreč enkrat posežemo v hormonski sistem, porušimo ravnovesje hormonov in to ima na dolgi rok zelo škodljive posledice, tudi rakasta obolenja, nepravilno delovanje našega telesa. Vse premalo se zavedamo tega, kako občutljiv je ta sistem.