Zapisi iz močvirja

Zapisi iz močvirja: Nena v križišču

Radar Maribor
foto: bOBO

foto: bOBO

Danes pa končno o dobri novici, ki prihaja s slovenskega vzhoda. Štajerska pokrajina, obsojena na nazadovanje in šikaniranja prestolnice – njen edini veliki trenutek je vsakoletna nogometna zmaga Maribora nad Olimpijo – se končno tudi razvojno prebuja. Najnovejša inovacija nezlomljivega štajerskega duha je nova oblika javno-zasebnega partnerstva.

Kot ste verjetno že slišali, je mestna občina Maribor v mestu namestila najmodernejši semaforski sistem, ki pa bo bolj kot prižigal luči meril hitrost udeležencev v prometu in s tem posledično skrbel za varnost. Sistem je tako zelo napreden, da je zanj celo predstavnik mestne policije rekel, kako je popolna bedarija. Z novo nameščenimi radarji so meščani dobili le še potrditev več o podjetniški nadarjenosti legendarnega mariborskega župana. Za kaj natančno gre?

V sodelovanju s priznanim slovenskim podjetjem, specializiranim za elektroniko, oni so zasebni del, je mariborska občina sklenila nevsakdanji posel. Občina je pri tem enkratnem javno-zasebnem partnerstvu seveda javni del. Torej: sistem bo zaznal prometne prekrškarje, ki bodo skozi križišča vozili prehitro, čez nekaj časa pa bo znal loviti tudi tiste, ki ne bodo upoštevali rdeče luči. Hvalevredno dejanje z manjšim problemom; poizkusno delovanje je namreč pokazalo, da vsi Mariborčani skozi vsa križišča vozijo prehitro. V županstvu so tako nekaj dni napeto razmišljali, ali je mogoče kaznovati vse meščane, potem pa so se odločili za amnestijo za prvih pet tisoč prekrškarjev. Ampak že nekoliko prepozno, kajti živorodni Štajerci so v najboljši ludistični maniri nekaj semaforjev požgali.

Vendar je vse to trivija, zanimiva mogoče za debato o živopisni slovenski duši. Naša analitična dolžnost je vrniti se k javno-zasebnem partnerstvu! Namreč, večji del kazni za prometne prekrške se bo stekal k izdelovalcu visokotehnoloških semaforjev, ki so obenem tudi radarji. Torej je izdelovalec dobil nekakšno koncesijo, s katero kaznuje prehitre voznike. Proizvajalec tako dobiva kupnino za svoj izdelek, občina pa je poskrbela za varnejše ceste. Genialni izum, ki je tako zelo preprost, da se človek nehote vpraša, kako se tega ni še nihče spomnil? A menda so se! Mariborčanom podobni veseljaki v Italiji, ki pa so svojo avanturo končali z izgubljeno tožbo na ustavnem sodišču.

Prepričani smo, da kakšne nebodigatreba civilne skupine ne bodo izpodbijale zakonitosti mariborskega primera, kajti resnično gre za enkraten izum, ki bo v marsičem pomagal k razvoju naše dežele.

Gotovo se še spominjate osnovnošolskega vica o policaju, ki je tako dolgo stal v križišču, da so se mimoidoči šalili, kako ga je kupil. V časih brez zasebne lastnine je bil vic še bolj smešen kot danes, ko je z mariborskim križiščnim javno-zasebnim partnerstvom postal resničen. Namreč; če gre kazen za prekršek, storjen v nekem mestnem križišču, v zasebni žep, potem gre za nekakšno privatizacijo tega križišča. Ali kot pojejo nesmrtni “Hazard” Vozim čez križišča tvoja, vodi me mladost”!

Kar ponuja neslutene možnosti; zakaj ostati pri križiščih …? Koliko je brezposelnih šoferjev, ki bi se lahko z mobilnimi radarji vozili po avtocestah in lovili prekrškarje. Država bi dobila večjo varnost v prometu, obenem bi se povečala zaposlenost. In končno – zakaj se omejiti le na promet? Možnosti, predvsem znotraj represivnega aparata, so neskončne. Človek si zlahka predstavlja javno-zasebno partnerstvo na področju uprave za prestajanje kazni. Zasebni partner bi zgradil prepotrebne zapore, država pa bi priskrbela obsojence. Lastnik zaporov bi dobil koncesijo za izkoriščanje cenene delovne sile, zapori pa bi postali na ta način manj privlačni, kot je današnji penzionski tip zaporne kazni. Posledično bi se zmanjšal kriminal, podobno, kot se posledično zmanjšujejo nesreče na mariborskih križiščih.

In čisto na koncu … čistuni in zaljubljenci v svetost javne službe brez vsake potrebe svarijo pred propadom javnega nasproti zasebnemu. Če gre v križiščih, bo šlo tudi v šolstvu in zdravstvu. Kaj pa je kompleksnost univerze proti kompleksnosti križišča, v katerem je promet urejen s semaforji? Škoda, ki lahko nastane, če takšno križišče ostane neurejeno, je nekajkrat večja od škode, ki jo lahko povzročita neurejena univerza ali propadlo javno zdravstvo. Zato bodi privatizacija prometa in z njo prebujena križiščna dobičkonosnost svetal primer dobre prakse na poti iz krize.

Kar nas mora v tej državi resnično skrbeti je, da bi se gospodu “želodcu” in kolegu “požiralniku” na vetrobranskem steklu pojavila majhna pika.