Botrstvo

Botrstvo: Lina, Tanja in Nejc pred sošolci skrivajo revščino

Botrstvo Slovenije

 “Pri nogometu ostali sošolci lahko gredo na tekmovanja, jaz pa ne. Zelo težko mi je, samo gledam lahko. Tudi kosila nimam, drugi ga pa imajo. Lačen sem,  zelo. Sošolci me sprašujejo, zakaj ga nimam, pa jim ne odgovorim, samo stran grem, žalostno je to,” tako sicer zelo redkobesedni petnajstletni Nejc na kratko pove svojo vsakodnevno stisko, ker mu brezposelna mama, ki je zbolela za rakom, tega ne more plačati: “Za en  odstotek presegamo cenzus za subvencioniranje prehrane. Ne razumem,  kaj se dogaja, tudi, ko smo imeli višje dohodke, smo bili upravičeni do subvencije. Zdaj pa ne.

______________________________________________________________________________
Lini, Tanji in Nejcu lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
PROSIMO, NATANČNO VPIŠITE  SKLIC!
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 140
Koda namena: CHAR
Namen:BOTRSTVO – za LINO, TANJO IN NEJCA
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njihove družine.
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
________________________________________________________________________________________

Ko plačam položnice, mi včasih ostane od 50 do 60 evrov za hrano, včasih izpustim plačilo kakšne položnice, a naslednji mesec moraš plačati dve. Pridejo iz šole lačni, kaj naj jim dam, kaj? Makarone? Riž? To, s čimer mi pomaga Rdeči križ? Mesa že štiri mesece niso videli …

Nejc ima resne zdravstvene težave, potreboval bi ustrezno polnovredno prehrano, polno sadja in zelenjave, jaz mu pa ničesar ne morem nuditi … Včasih si mislim, da so jezni name, ker jim ne morem ničesar nuditi, a na koncu  oni mene tolažijo, ne jaz njih.

Revščina in rak

Ko je morala po kemoterapijah odhajati kar domov, ker ni imel kdo skrbeti za otroke, ko ni za svoje bolno telo imela nobene hrane, kaj šele ustrezne za okrevanje po operacijah in kemoterapijah, in ko je morala razmišljati tudi o tem, komu prepustiti otroke, če zdravljenje ne bo uspešno. Bolezen je zadnjega pol leta že pod nadzorom, socialna stiska še zdaleč ne.

Toda ne gre le za to, da jim mama ne more omogočiti razvijanja talentov. Vsaj v Nejčevem primeru bi bil šport zanj tudi terapija: “Nejc je največ pretrpel v otroštvu z nasilnim očetom, hiperaktiven je, resne težave ima in šport bi mu zelo pomagal. Želi si na nogomet, nogomet je njemu vse. Tudi na atletiko bi rad šel, vemo, da bi mu koristilo, a mu ne morem tega omogočiti. Kot tudi 13-letni Tanji ne morem omogočiti baleta, čeprav si ga želi že od malega. 11-letna Lina pa sošolkam laže, da je atletika in nogomet ne zanimata več, čeprav je tako zelo rada hodila na treninge. Vsi trije skrivajo našo bedo, sina so že velikokrat zmerjali, zato se raje obrnejo in grejo.

“In me je tako sram, da nimamo denarja.”

V strahu, kaj bo z neprofitnim stanovanjem, ki ga ne morejo več plačevati, je 11-letna Lina pripravljena pozabiti tudi na tako želeno kolo, na šolske izlete in tudi na šolsko kosilo in za vse to ima pripravljen priročen odgovor: “Nikomur ne povem, nikomur! Potem bi ena sošolka povedala drugi, tista pa naprej, potem, bi me pa zmerjale, da smo reveži, da nimamo ficka. Zelo hudo mi je bilo, ko so one lahko še naprej hodile na trening, jaz pa ne. Tako pa raje rečem, da mi je atletika brez veze, pa da nisem lačna, ko je kosilo, ali pa, da me kosilo tako ali tako že čaka doma, čeprav sem lačna. In me je tako sram, da nimamo denarja.”

In na vprašanje, kaj se zgodi, če tudi doma ni kosila, Lina preprosto pove: “Ja, nič, lačni smo … en dan, dva.”

“Boli me, ko poslušam, kako je najnižji sloj le pridobil z novo zakonodajo. In da revni otroci niso lačni. Ni res! Nam so vzeli 150 evrov mesečno! To moraš doživeti, da sploh verjameš, da se res to nam dogaja. Veliko nas je, ki ne moremo več preživljati svojih otrok in v obupu sem že razmišljala, da bi jih komu dala v rejo, ker res, ampak res nisem imela več česa dati na mizo. Res je  težko. In iz dneva v dan je težje.”